Intervju z mednarodnimi prostovoljci

Za Filipa, Gillesa in Lucasa se počasi končuje obdobje mednarodnega prostovoljskega dela, ki ga v okviru programa Evropske solidarnostne enote (ESE) preživljajo v Pekarni Magdalenske mreže. V tem času so doprinesli velik delež k mladinskim in kulturnim aktivnostim, ki se v tem času odvijajo v okviru naše organizacije ter v lokalnem okolju. V tokratnem intervjuju so prostovoljci govorili o vtisih, ki jih je nanje napravilo bivanje v Mariboru, in tudi o tem, česa so se v tem obdobju naučili.

Kakšne so vaše osebne izkušnje s prostovoljskim delom?

Filip: Moram reči, da sem v tem času spoznal veliko prijaznih ljudi. Poudaril bi tudi, da sem imel možnost delati v organizaciji, ki ima pravi odnos do stvari, ki nas obdajajo. Všeč mi je, da organizacija ni strukturirana preveč hierarhično in se zavzema za vrednote, za katere se zavzemam tudi sam. Ničesar nisem počel proti svoji volji, zato sem se ves čas svojega bivanja počutil tudi zelo sproščenega. Maribor mi je postal zelo domače in prijetno mesto, kjer sem imel možnost priti v stik tudi z ostalimi nevladnimi organizacijami, kot je npr. GT 22, ki so mi prav tako bile zelo všeč. Zanimivo je bilo tudi delo z otroki v Domu Antona Skale.

Gilles: Moji vtisi so podobni kot Filipovi. Moram povedati, da sem bil v tem času vpet v bogato družbeno in kulturno dogajanje, ki poteka znotraj Pekarne Magdalenske mreže. Dogodke iz omenjenih področij sem sooblikoval kot organizator, izvajalec ali pa je bila moja naloga zgolj privabljanje čim večjega števila obiskovalcev. V Galeriji K18 sem imel tudi svojo razstavo, česar sem bil zelo vesel. Posebej pa bi izpostavil, da sem pridobil številne spretnosti in kompetence, ki mi bodo v prihodnosti prišle še kako prav. Nove izzive pa je prinesla tudi epidemija koronavirusa, saj smo morali številne dogodke izvesti na daljavo. Hkrati pa sem izboljšal svoje znanje angleškega in slovenskega jezika (smeh).

Lucas: Rekel bi, da je bilo biti prostovoljec zame nekaj zelo koristnega. Naučil sem se zelo veliko stvari na različnih področjih. To je zame neprecenljivo. Postal sem precej bolj odprt do soljudi, zato zdaj z njimi precej lažje komuniciram.

Kakšen vpliv je imelo vaše prostovoljsko delo na lokalno skupnost?

Gilles: Zanimivo vprašanje. Mislim, da smo precej pomagali pri delu z otroki s posebnimi potrebami v Domu Antona Skale, medtem ko sem na področju kulture zaznal podobne težave, kot jih imamo v Franciji, saj je ljudi zelo težko prepričati, da obiščejo galerijo. Navkljub dejstvu, da so imeli dogodki, ki so se tam odvijali zelo dobro vsebino, je bilo treba vložiti veliko truda, da so se ljudje omenjenih aktivnosti sploh udeležili. To je bil zame velik izziv, a tudi v Franciji je podobno.

Filip: Po pravici povedano težko ocenim, kako je moje delo vplivalo na lokalno skupnost, mislim pa, da smo v okviru Pekarne Magdalenske mreže zanjo vsi naredili veliko, saj smo širili zavest o pomembnih temah sodobnega časa, kot so ekološka kriza, kritičen odnos do vlade, pomen neformalnega izobraževanja in feminizem. To smo počeli preko številnih seminarjev in predavanj. Na tem mestu bi omenil še t.i. kulturno izmenjavo, ki poteka preko programa GuestroomMaribor/Soba za goste, in pomoč, ki smo jo nudili otrokom in starejšim v okviru organizacije Toti DCA. Skratka organizacija je zelo razvejana v vseh sferah družbe in ima razmeroma velik vpliv na lokalno skupnost.

Lucas: Zdi se mi, da sem na lokalno skupnost vplival tako, da se je kar nekaj ljudi učilo nemškega jezika. Pomembno se mi zdi tudi, da so ljudje prišli v galerijo in se tam nečesa naučili ali pa zgolj preživeli del svoje prostega časa. Vse to je imelo pomemben vpliv na lokalno skupnost.

Zanima me, kaj vam pomeni solidarnost in ali menite, da je je v Mariboru več kot v okoljih, iz katerih prihajate?

Gilles: To je težko vprašanje, saj solidarnosti ni mogoče izmeriti. Menim, da je v Mariboru solidarnost precej prisotna, saj organizacije skupaj organizirajo različne dogodke. Danes je težko biti solidaren, saj živimo v zelo individualno naravnani družbi. Zdi se mi, da je kriza s koronavirusom to še bolj razgalila, saj ljudje še vedno bolj razmišljajo o sebi kot o drugih. Mislim, da je prostovoljstvo že samo po sebi zelo solidarno. Lahko pa ob tem navedem še primere iz Francije, kjer ljudje vidijo svojega soseda, ko zapusti hišo ali stanovanje in nato pokličejo policijo, da ga naj nadzorujejo, saj jih skrbi, da je morda bolan. Mislim, da to ni dober primer solidarnosti.

Filip: Tudi jaz težko objektivno ocenim solidarnost. V neoliberalnem sistemu je bolj pomembna kvantiteta kot kvaliteta. Naša organizacija ne temelji na profitu, zato so vsi dogodki, ki so organizirani v okviru Pekarne zastonj. To pomeni, da imajo ljudje brezplačni dostop do izobraževanj in predavanj. Poseben izraz solidarnosti se mi je zdel tudi projekt Sedmi glas, ki ni bil namenjen samo domačinom, temveč vsem. Pozabiti pa ne smem niti podpore odpuščeni sindikalistki v Lidlu in učiteljici na eni izmed mariborskih srednjih šol.

Gilles: Dodal bi še proteste za podnebno pravičnost, saj so se mi prav tako zdeli solidarni.

Lucas: Solidarnost je ena izmed najpomembnejših stvari v življenju. Menim, da je zelo lepo, če lahko nekomu pomagaš in zanj narediš nekaj dobrega. Težko pa rečem, ali je solidarnosti več kot v mojem domačem okolju.

Ali ste bili prostovoljci že kdaj prej?

Gilles: Da. V Franciji sem v eni izmed organizacij pomagal na področju kulture. Ljudi, ki so prejemali minimalno plačo, sem vodil v gledališče in opero ter z njimi na to temo pripravljal različne delavnice. Pripravljal pa sem tudi delavnice z otroki, na katerih so delali plastične makete stavb, in si razmišljali, kako bo izgledala prihodnost.

Filip: Da, vendar ne tako dolgo obdobje. V osnovni šoli sem obiskoval otroke iz socialno šibkejših družin, sodeloval pa sem tudi na raznih akcijah mladinskega sveta, kjer smo čistili različne predele Sarajeva. Pomagal pa sem tudi kolegu pri delu v t.i. ekološki vasi. Sicer pa mislim, da je vsakdo izmed nas že opravil kakšno prostovoljno delo.

Lucas: Da. V času šolskih počitnic sem pomagal v enem izmed domov za starejše.

Kaj ste se naučili v času prostovoljskega dela v Pekarni Magdalenske mreže?

Filip: Naučil sem se, kako deluje posamezna nevladna organizacija. Spoznal sem metodologijo pisanja razpisov, načrtovanja in koliko časa porabimo za to, da naredimo nekaj, kar se mora narediti, a to na koncu blokira vlada, občina ali celo kakšen nižji organ. Naučil sem tudi slovenskega jezika in poglobil svoje tehnično znanje ter izboljšal veščine pri komuniciranju z javnostjo. V času koronavirusa sem pričel uporabljati aplikaciji Zoom in Jitsy.

Gilles: Tudi jaz sem se naučil, kako pripraviti projekte in komunicirati z javnostjo. Zelo mi je bilo všeč, da sestanki potekajo v angleščini in slovenščini, saj jih tako razumejo tudi tisti, ki niso Slovenci. To v Franciji ni navada. Ko dobiš posamezno idejo, jo lahko takoj pričneš razvijati in ti ni potrebno razlagati zakaj. Tudi če projekt ne poteka po načrtih, je to dobro, saj se iz lastnih napak veliko naučiš. Kot sem že omenil, pa sem izboljšal tudi svoje znanje angleščine.

Filip: Sam bi dodal še, da bomo šele zdaj, ko ne bomo več prostovoljci, videli, česa smo se dejansko naučili. Šele v prihodnosti se zavemo, kako dragocen čas smo nekje preživljali.

Lucas: V prvi vrsti bi dejal, da sem izboljšal svoje znanje angleškega in slovenskega jezika. Naučil sem se tudi kuhati in prati perilo. Vse to so stvari, ki ti v vsakdanjem življenju pridejo še kako prav. Prvič v življenju sem živel z ljudmi, ki niso izhajali iz istega okolja kot jaz. Seveda pa sem pridobil tudi dodatna znanja glede tega, kako organizirati posamezne dogodke.

Primož Soban, Pekarna Magdalenske mreže

MISC INFOPEKA 2020 | Avtorji | Politika uporabe piškotkov