Solidarnost in prostovoljstvo

Vabljene_i k branju zapisa Uroša Črnka, prostovoljca, ki aktivno sodeluje v programu “Nudenje brezplačne učne pomoči”, v okviru mladinskega programa “Prostovoljsko delo mladih za mlade”.

“Živimo v času, ko želimo čimprej priti od točke A do točke B. Želimo, da bi se nam spletna stran naložila dve sekundi hitreje ob novejših posodobitvah. Naročeno želimo prejeti že naslednji dan. Svet je vse bolj hiter. Ob razmišljanju, zakaj je tako, sem doumel, da za tem stojijo korporacije, podjetja in samostojni ljudje, željni dobička. Hitreje, kot vse poteka, prej bo zaslužek viden na njihovih bančnih računih. Ob tem se mi poraja vprašanje solidarnosti: V kakšni meri dopuščajo ljudem dostojno življenje? Ob opazovanju sveta okrog sebe sem ugotovil, da je tega zelo malo. V solidarnosti seveda ni dobička. Kljub temu obstaja skupina ljudi, ki delajo stvari, na katerih bi nekdo zaslužil, brezplačno. Skupina teh ljudi se imenuje prostovoljci. Prostovoljstvo delim na formalno in neformalno. Formalno prostovoljstvo razumem kot podpis dogovora. Prostovoljstvo brez podpisanega dogovora pa razumem kot neformalno – to bi lahko imenovali tudi »nesebična pomoč«. Neformalno prostovoljstvo se zgodi vsak dan, naključno ali nenaključno, npr. pomoč ostarelim ljudem, pomoč na polju, pomoč gibalno oviranim osebam. Vse to so male pozornosti, ki jih veliko ljudi naredi z veseljem, čeprav bi za to lahko prejeli plačilo. Sam sem se odločil za formalno prostovoljsko delo. Menil sem, da bo pomoč ciljni skupini na ta način lažja. Prednost formalnega prostovoljskega dela je tudi izvajanje usposabljanj za prostovoljce, kjer nas naučijo, kako ukrepati v določenih situacijah in kako samo prostovoljstvo poteka. Tega namreč v neformalnih prostovoljnih sferah ne omogočajo. Velikokrat se za neformalnim prostovoljstvom skrivajo kakšna pričakovanja, natančneje v smislu »pomagal sem tebi, zato pričakujem enako nazaj.«

Glede na to, da sem diplomant izobraževalne matematike in diplomirani filozof, sem se odločil, da bom pomagal otrokom pri razumevanju matematike. Poslal sem elektronska sporočilo na Pekarno Magdalenske mreže, kjer mi je bila dodeljena učenka. Dodatno me je razveselilo, da lahko pomagam ljudem iz socialno šibkih okolij. Ti ljudje potrebujejo človeka, ki jim bo pomagal in dvignil njihovo voljo, seveda brez plačila. Izrazito pomoč iz takšnih skupin potrebujejo otroci, mladostniki in starejši ljudje, ki so ranljive skupine. Odločil sem se deliti svoja znanja na prostovoljen način. Na podlagi učnega načrta sem ji skušal snov razložiti na enostaven in razumljiv način. Velikokrat sem preveril njeno razumevanje. Z njo sem delal več ur, kot mi je bilo dodeljenih, saj je bil moj namen, da učenka razume snov. K prostovoljskemu delu sem spodbudil tudi prijatelje. Nekateri pa so žal moje predloge zavrnili z vprašanjem »Zakaj bi to delal, če ne dobim plačano?« Ob tem sem se zamislil in se vprašal, ali je svet res postal tako egoističen. Milijarderji veliko denarja namenijo dobrodelnim akcijam. Menim, da v solidarnostni družbi takšna dejanja ne bi smela biti prostovoljna, ampak nujna. Sam sem se odločil pomagati na način, ki se mi je zdel najbližji. Z veseljem nagovarjam ljudi, da se udeležijo prostovoljnih dejavnosti. Obstajajo pa tudi situacije, ki dajejo prednost življenju pred kapitalom. Nedavno smo bili deležni točno te – pandemija COVID-19. V tem času je veliko ljudi ostalo brez dela, denarja, stanovanj. Nekateri so zboleli za novim virusom, nekateri so izgubili svoje bližnje. V situaciji sem opazil veliko solidarnosti ljudi, zato vabim ljudi k prostovoljstvu, da pomagajo ljudem, ki so pomoči nujno potrebni.”

Ena ura prostovoljnega dela na teden ni veliko, a veliko pomeni ljudem, ki našo pomoč potrebujejo.

Uroš Črnko

Info: Pekarna Magdalenske mreže, Mladinski informacijsko-svetovalni center INFOPEKA, Ob železnici 16, 2000 Maribor, 02 300 68 50, 041 481 246, infopeka@infopeka.org.

MISC INFOPEKA 2020 | Avtorji | Politika uporabe piškotkov