Intervju: Sprašujem se, kje so mladi v Mariboru

Filip Bojanić je ESE prostovoljec, ki prihaja iz Sarajeva. Je magistriral iz antropologije in sociologije na Srednjeevropski univerzi (CEU) v Budimpešti. Tako kot številni njegovi sovrstniki se je tudi on odločil, da si bo življenjske in delovne izkušnje nabiral kot prostovoljec v okviru programa Evropske solidarnostne enote (ESE), v Pekarni Magdalenske mreže.

Filip, kako bi opisal sam sebe?
Na to vprašanje težko odgovorim, zato bi raje prepustil ljudem okoli sebe, da me opišejo. Če pa bi se že moral opisati, pa bi rekel, da sem družaben in to se mi zdi najpomembneje.

Zakaj si se odločil, da postaneš ESE prostovoljec?
Po koncu magistrskega študija sem prišel v Maribor z namenom, da opravim posebno pripravništvo v okviru Srednjeevropske univerze t.i. Internship support programu (ISP). Odločil sem se, da pridem v Maribor, saj tukaj živi tudi moja partnerka. Po koncu ISP-ja se mi je ponudila priložnost, da ostanem v Mariboru kot ESE prostovoljec. To sem z veseljem sprejel in se odločil, da tukaj ostanem do julija.

Prej sem že omenil, da si študiral na CEU v Budimpešti, ki je v javnosti postala znana zaradi pritiskov Orbanove vlade, saj ji je s posebnim zakonom ukinila financiranje. Kako ste študenti občutili takšne pritiske?
Povedati moram, da CEU v Budimpešti ni več aktivna. Prvič po koncu 2. svetovne vojne se je v Evropi zgodilo, da je bila neka univerza izgnana iz določene države. Pri tem na žalost ni edina izobraževalna ustanova na Madžarskem, ki se ji je primerilo kaj takšnega. Vse se je začelo leta 2015, ko je Orban z zidom želel zaustaviti migracije beguncev iz Bližnjega vzhoda. Nato je sledil t.i. sprejem Lex CEU, ki je zadeval vse tuje izobraževalne institucije na Madžarskem, a je v osnovi škodoval le univerzi, ki sem jo obiskoval. Sprejetju zakona so aprila 2017 sledili veliki protesti, na katerih se je zbralo okoli 80.000 ljudi. Jaz sem na univerzo prišel septembra, šele po tem dogajanju. Vedeli smo, da se nekaj dogaja, a ker je CEU zelo pomembna za madžarsko akademsko sfero, nismo verjeli, da se lahko zgodi ukinitev financiranja. Leto dni smo mirno hodili na predavanja, vendar smo septembra 2018 ugotovili, da Orban do konca leta 2018 ne bo podpisal dogovora med zvezno državo New York (iz katere prihaja CEU) in madžarsko vlado, ki je predvideval, da bi univerza lahko pod določenimi pogoji ostala v Budimpešti. Zato smo se s kolegi odločili, da moramo dvigniti glas proti odhodu in napraviti načrt, ki bi lahko to preprečil. V ta namen smo ustanovili tudi posebno skupino na Facebooku, poimenovano Students4CEU (Študenti za CEU). Želeli smo organizirati množične proteste, kar se je 17. novembra tudi zgodilo. Na protestih se je v snegu in dežju zbralo okoli 7 tisoč ljudi, s katerimi smo se sprehodili po mestu od Korvinove univerze, mimo CEU-ja pa vse do parlamenta, kjer se nam je pridružilo še nekaj tisoč protestnikov. Tam smo se nato utaborili in ostali sedem ali osem dni. Na tem prostoru so se nato odvijala tudi predavanja pod sloganom »Svobodna univerza, svobodna država.« Na koncu smo izvedli simbolni pogreb CEU in zalili rože na grobu kot simbol revolucije, ki še traja. Tudi kasneje smo tja zahajali ob obletnicah zasedbe in skupaj z antifašisti protestirali zoper Orbanovo politiko.

Kaj pa se sedaj dogaja z univerzo? Ali sploh še deluje?
Univerza še deluje. Na voljo so tako enoletni kot tudi dvoletni magistrski programi in seveda tudi možnost doktorskega študija, pri čemer sem jaz bil del zadnje generacije, ki je vsa predavanja in izpite imela v Budimpešti, saj se je večina oddelkov že preselila na Dunaj, kjer se bodo od aprila prihodnje leto odvijale vse akademske dejavnosti. Rektor univerze Michael Ignatiev sicer zagotavlja, da se bo vpliv Srednjeevropske univerze v madžarski prestolnici čutil še naprej preko raziskovalne dejavnosti, a sam temu ne verjamem, saj bo treba najemnino za vso infrastrukturo (knjižnice, raziskovalni centri) plačevati. To posledično pomeni, da je ideja CEU v postsocialističnih državah praktično mrtva, saj je s selitvijo na Zahod izgubila smisel. Tudi za študente se bo marsikaj spremenilo, saj je večina njih dobivala štipendije in žepnino. Prepričan sem, da bodo prihodnje generacije študij morale plačati. Ker gre za ameriško univerzo, bo to še posebej drago. Pa tudi življenje na Dunaju je precej dražje od tistega v Budimpešti.

Razpet si med Madžarsko, Bosno in Hercegovino ter Slovenijo. Katere stvari so ti v teh državah najbolj všeč?
Sam bi k omenjenim dodal še Češko oz. Prago, kjer sem opravljal dodiplomski študij, a sem nato dobil štipendijo v Budimpešti, zato sem tja tudi odšel. Praga je moje najljubše mesto, saj sem tam spoznal veliko prijateljev, med katerimi je bilo veliko Slovencev in tudi moja punca. Zaradi Prage mi je Slovenija postala domača. Ko sem prvič šel iz Prage v Ljubljano, sem tam videl okoli 30 ljudi, ki sem jih poznal. Zdelo se mi je, da poznam več ljudi v Ljubljani kot v Sarajevu. V Bosni sem odraščal, zato mi je tam zelo všeč narava, posebej gozd okoli Sutjeske, kjer so tudi številni spomeniki na znamenito bitko med drugo svetovno vojno. Glede Prage in Budimpešte pa lahko rečem, da sta to zelo lepi mesti, pri čemer mi je drugo posebej ljubo zaradi študija. Všeč pa mi je bilo tudi, da sem se lahko po mestu vozil s kolesom. Kot sem že povedal, imam v Sloveniji veliko prijateljev, pa tudi Maribor mi postaja vedno bolj všeč.

Ali so v omenjenih mestih in državah tudi stvari, ki ti niso všeč?
V Budimpešti mi ni všeč naraščajoči fašizem in nacionalizem. Nekateri predeli so postali preveč turistični. V Sloveniji mi ni všeč to, da zlasti mladi ljudje ne obiskujejo kulturnih prireditev. Ni mi jasno, kaj delajo mladi in kaj se z njimi dogaja. Morda je v Ljubljani drugače. Prav tako mi ni všeč to, da ima veliko ljudi svoj osebni avtomobil. Razumem, da imate slab javni prevoz in da, če živiš v malem mestu, ne moreš nikamor brez avta, ampak vseeno se mi zdi, da Slovenci pri tem nekoliko pretiravate.

Zakaj si se med izbiro vseh ESE projektov odločil ravno za projekt prostovoljstva v Pekarni Magdalenske mreže?
Po pisanju magistrske naloge sem bil nekoliko preveč zasičen z akademskimi nalogami, zato sem si želel pridobiti tudi delovne izkušnje. Projekt prostovoljstva v Pekarni mi zelo odgovarja, saj se ukvarja s kulturo in izobraževanjem. Zdi se mi tudi ideološko smiseln, saj ne promovira neoliberalizma in potrošništva. Všeč mi je tudi lokacija, na kateri se aktivnosti v okviru projekta izvajajo.

Katere kompetence oziroma znanja bi si rad pridobil kot ESE prostovoljec in kaj bi rad izboljšal v družbi?
Zase osebno lahko rečem, da bi rad izboljšal svoj javni nastop, saj mi slednji predstavlja veliko težavo oz. nerad govorim v javnosti. Želim izboljšati svoje znanje slovenščine in spoznati, kako funkcionirajo medosebni odnosi na delovnem mestu. Glede družbenih izboljšav težko rečem, kaj bi izboljšal. Glede na to, da delam tako z otroki kot s starostniki bi izboljšal delovanje institucij na področjih, ki so povezana s temi kategorijami prebivalstva.

Česa si se kot ESE prostovoljec naučil?
Dolgo časa nisem delal z otroki, kar se mi zdi zelo zanimivo. Naučil sem se, kako delujejo nevladne organizacije. Pri tem sem spoznal, da je njihovo delovanje povezano s številnimi birokratskimi neumnostmi, ki so nekakšno nujno zlo, s katerim se moramo vsi soočiti.

Kakšni so tvoji načrti za prihodnost?
Do sedaj sem bil študent. Moj edini načrt je bil študirati, zato bom sedaj moral nekoliko spremeniti način razmišljanja. Rad bi delal na podobnih projektih, kot jih izvajamo v Pekarni. Kasneje bi se rad vpisal na doktorat in morda odšel v kakšno mesto, ki leži bolj južno, saj sem že nekoliko naveličan Srednje Evrope, kjer je vse sivo, temno in hladno.

Primož Soban, Pekarna Magdalenske mreže

Info: Mladinski informacijsko-svetovalni center INFOPEKA, Ob železnici 16, 2000 Maribor, 02 300 68 50, 041 481 246, infopeka@infopeka.org, www.infopeka.org

MISC INFOPEKA 2020 | Avtorji | Politika uporabe piškotkov