Moja življenjska pot s prostovoljnim delom

Aktivno sem začela sodelovati prostovoljno že pri svojih 13 letih. Kasneje pa sem na srednji šoli spoznala profesorico, ki me je navdušila nad TSV-jem (Taborom Socialnih Veščin) na CPM-ju (Center za pomoč mladim). Udeležila sem se ga in bila še bolj navdušena. Vse bolj me je začelo prostovoljno delo zanimati in iskala sem ogromno informacij, kako bi se vključila v te aktivnosti.
Vzporedno so se odvijale tudi zanimive stvari v šoli. Vključila sem se v projekt »Čez drn in strn po Pohorju«, ki je bil res nekoliko bolj naravoslovnega tipa, vendar sem se kljub vsemu našla v tej tematiki. Že takrat sem prevzela kar pomembno vlogo v projektu. Sama sem z neko profesorico opazovala divjega petelina in o tem napisala seminarsko nalogo, ter jo predstavila na zaključni prireditvi. Zame je to bila dejansko prva takšna javna izkušnja. Začutila sem, da me to izpopolnjuje.
Za tem je seveda sledilo to, da sem se začela še bolj aktivno vključevati v projekte, najprej v šoli, nato pa tudi izven nje. V šoli sem sodelovala še pri treh projektih – »Maribor v očeh najstnika«, »Comenius« in »Learning circle Deutch«. V okviru teh projektov sem se udeležila izmenjave v Barceloni in hkrati pomagala organizirati izmenjavo v Sloveniji.

Izven šole pa je bilo še boj pestro. Po mojem prvem TSV-ju (Taboru socialnih veščin), sem se udeležila še poletnega tabora, ki je trajal dlje časa in bil še bolj izpopolnjujoč zame. Takoj za tem sem se udeležila še ene izmenjave in sicer v Nemčiji, leto kasneje pa še v Španiji.

Vzporedno sem hkrati opravljala prostovoljno delo kot medvrstniški svetovalec na Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše Maribor. Ti so me nato usmerili še dalje na Center za sluh in govor, kjer sem celo leto izvajala brezplačne inštrukcije deklici, ki je imela nekaj učnih težav, in ji pomagala priskrbeti nekaj literature. Že v prvem letniku srednje šole sem si pridobila certifikat Medvrstniškega svetovalca.

Še naprej sem nadaljevala delo na CPM-ju, kjer sem se udeležila TSV 2, ki je bil nadgradnja prvega TSV-ja. Tam so nas že delno pripravljali na samostojno vodenje skupin.
V nadaljnjih taborih in projektih sem večinoma bila vodja in ne več udeleženka kot poprej. Sanje so se mi s tem tudi začele uresničevati, saj sem se lahko začela poizkušati tudi v delu, ki sem si ga že od začetka želela.

Bila sem del ekipe, kjer smo organizirali in v celoti izvedli projekt »Aktiviraj.se« v okviru Univerze v Mariboru. Ta projekt je imel kar precejšen odmev v Mariboru in podporo župana.

Vodila sem tudi že razne prireditve in začela prostovoljno delati v Domu Danice Vogrinec Maribor (enota Pobrežje), kjer delam že tretjo leto. Obiskujem svoja dva varovanca in jima pomagam pri vsakodnevnih stvareh ter jima namenim veliko časa za pogovor o problemih, ki jih imata. V okviru tega doma sem sodelovala tudi pri njihovem medgeneracijskem taboru.

Med počitnicami pomagam organizirati igralne dneve z otroci v Mariboru v okviru Centra za pomoč mladim, kjer si vsakič domislimo novo tematiko, ter pomagam v času festivala Lent pri izvedbi delavnic za otroke organizacije Mars. Eden mojih prvih večjih izzivov je bilo vodenje TSV-ja. Še sedaj aktivno participiram v takšnih oblikah taborov.

Letošnje leto je bil zame še prav posebno, saj sem se odločila, da se spoprimem s seminarsko nalogo na maturi, ki pa je bila skoraj kot nekakšna manjša raziskava. Raziskovala sem namreč Društvo SOS telefon-pomoč žrtvam nasilja. Zajela sem vse ženske, ki delajo na tem telefonu. Rezultati so bili kot pozitivna kritika, ki je pripomogla, da se bodo določeni vidiki tega telefona izboljšali in izpopolnili.

Moje prostovoljno delo postaja vedno bolj utečeno in dela si skoraj ne rabim več iskati, saj me kar samo najde. Različni ljudje, ki sem jih spoznala, so me začeli vključevati k vsem mogočim dejavnostim. Tako sem si tudi zagotovila svojo prepoznavnost med ljudmi. To me je pripeljalo do tega, da sem vzbudila pozornost šolske pedagoginje na III. Gimnaziji Maribor, ki me je predlagala za zlato nagrado Lion’s cluba (za več kot 100 dni prostovoljnega dela v enem letu). Kot primernega dobitnika te nagrade so me izglasovali na sestanku Lion’s cluba. To je bil tudi prvi trenutek v obdobju mojega prostovoljnega dela, ko sem bila javno nagrajena na šolski proslavi in priznana kot aktivna prostovoljka, kateri prostovoljstvo pomeni velik delež v njenem življenju. Hkrati pa sem bila nagrajena za trud, ki sem ga v celoti ves čas dajala v namen prostovoljstva in posredno tudi uveljavljanja le-tega. Po tej nagradi sem dobila možnost, da sem se udeležila izmenjave na Nizozemskem (v času poletnih počitnic 2007), ki so jo izvajali v Lion’s clubu, letos pa tudi izmenjave v Kanadi (v času letošnjih poletnih počitnic).

Prijavila sem se letos tudi na razpis Naj prostovoljka 2007 (pokrovitelj tega razpisa je bil predsednik države g. Danilo Türk in Mladinski svet Slovenije). Nagrado sem tudi osvojila v kategoriji ženske do 19. leta starosti.

Trenutno še naprej aktivno vodim tabore (predvsem TSV-je) in delavnice po šolah, ki imajo različne tematike. Načrtujemo pa že nov projekt, ki je namenjen ozaveščanju ljudi o onesnaženosti okolja.

Tudi za naprej že imam želje, kaj početi in nekaj teh želj je v prihodnosti ustanovitev društva, organiziranje izmenjav, taborov, poletnih šol, organiziranje predavanj in druga izobraževanja za širši krog ljudi, dneve otrok, pomoč mladostnikom, staršem in ostalim. Moj glavni cilj pa je vključiti se v raziskovalno delo na področju psihologije in psihoterapije. Načrtujem, da bi lahko v naslednjih letih v okviru svojega društva ustanovila svojo terapevtsko svetovalnico, kjer bi lahko pomagala ljudem vseh starosti in z vsemi vrstami problemov.

Nedvomno lahko trdim, da prostovoljstvo predstavlja velik delež mojega časa, vendar se delo vedno obrestuje, še posebej, če je namen dober.
Zaključila bi z mislijo iz knjige Malega princa: »Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno!«.

Nuša

MISC INFOPEKA 2019 | Avtorji | Politika uporabe piškotkov