Svetloba jutrišnjega dne

Ob misli na prehojeno pot mojega prostovoljskega dela me navdajajo topli, prijetni občutki. V spomin si prekličem ljudi, ki sem jih srečevala, se ob njih ustavljala in jim namenila košček svojega časa, ki je ob tem postajal polnejši in smiselnejši. Jaz pa sem postajala bogatejša, saj so mi ljudje dajali največ, kar so imeli – sebe. To zavedanje je bilo vedno dovolj močno, da sem šla naprej in še hodim. Proti nekomu, ki nekje sam čaka nekoga, pa čeprav mu bo ta namenil samo besedico ali bežen nasmeh.

Že od nekdaj srečujem ljudi, ki se s svojim življenjem ne znajo, ne zmorejo ali nočejo soočati, zato pristajajo nekje v ozadju, na robu, na dnu – kjer sončni žarki zaradi moči teme ne upajo pokukati in osvetliti njihov jutrišnji dan.

Zakaj ljudje preziramo zapornike, če sami sebi gradimo največje in najtrdnejše rešetke?
Zakaj ljudje ne znamo razširiti rok, da bi objele otroke in mladostnike, ki tiho hrepenijo po ljubezni?
Zakaj ljudje ne znamo prisluhniti in slišati tistih pretresljivih zgodb, ki se dogajajo doma, za štirimi stenami, za katerimi se prelivajo solze izdaje in bolečine?
Zakaj ljudje obsojamo drugačnost – mar se tako bojimo sebe in svoje omejenosti?
Zakaj se ljudje zgolj pogovarjamo o revnih v tretjem svetu, ne priznamo pa, da imajo ti ljudje iskrenejše oči in večjo srce?

Mar je res tako težko narediti korak naprej k drugi osebi in jo sprejeti, takšno kot je? Samo odločiti se je potrebno! V sebi poiskati tisto dobro, ki se skriva v nas, in iti naprej, proti nekomu, ki nekje sam čaka nekoga, pa čeprav mu bo ta namenil samo besedico ali bežen nasmeh.

V okviru prostovoljskega dela sem srečevala ali še srečujem zapornike, otroke in mladostnike, osamljene klicalce, narkomane, Rome, ljudi v afriški državi. Vedno znova vstopam v notranji svet teh ljudi, ki si želijo samo nekoga, ki bi jih sprejel, poslušal in razumel. Ne potrebujejo ničesar več, samo nekoga … Včasih sem to jaz, drugič je to nekdo drug … Kot prostovoljka se zavedam, da mi ti ljudje dajejo več, kot jim bom sama lahko kdajkoli dala. Dajejo mi svoj čas, izkušnje, življenjske zgodbe … Večkrat mi dajejo svojo notranjost, ker želijo odkriti, če bom tudi jaz zbežala kot že marsikdo drug in jih pustila same. Mogoče sem preveč trmasta in vztrajam, mogoče verjamem, da si vsak človek zasluži drugo priložnost, ali pa zgolj verjamem, da je v vsakem od nas nekaj dobrega, pozitivnejšega, ki presega nas same in zaradi česar ne smemo nikoli izgubiti upanja. Ne zase, ne za druge … Morda ravno zaradi slednjega hodim in iščem poti do teh majhnih, preziranih. Življenje je polno velikih skrivnosti, ki jih odkrivamo tudi s pomočjo drugega. Tistega, proti komur stopamo, ki nas nekje sam čaka, pa čeprav mu bomo namenili samo besedico ali bežen nasmeh.

Barbara

MISC INFOPEKA 2019 | Avtorji | Politika uporabe piškotkov