Povej svojo zgodbo

Pred mano so bile dolge počitnice. Zaključila sem srednjo šolo, predavanja na fakulteti se na srečo začnejo komaj oktobra. Nekaj zanimivega pa vendar moramo početi tudi med počitnicami! Kaj? Lepo se je zabavati, lenariti… Toda tri, skoraj štiri mesece lenarjenja je preveč. Zmeraj me je veselilo delo z otroki in mladostniki, nad morjem pa sem navdušena. Torej sem združila – kot radi rečemo – prijetno s koristnim in odšla z OZRK Maribor kot vzgojiteljica skupine dvanajstih šest – sedem let starih deklic v Punat.

Tako sem se prvič vključila v organizirano prostovoljsko delo. Pa ni bilo zadnjič. V naslednjih letih sem, ko je čas dopuščal, še obiskala Punat. Vsakič sem po letu dni ponovno srečala znance iz pretekle sezone ter spoznala nekaj novih zanimivih ljudi. Predvsem druženje, tako z drugimi vzgojitelji, kot tudi z otroki na letovanju, me je gnalo v prijavo v naslednji sezoni. Hkrati sem si (skoraj nevede) nabirala prepotrebne izkušnje pedagoškega dela. Smer mojega srednjega šolanja je vzgojitelj predšolskih otrok, študija pa pedagogika in sociologija na Filozofski fakulteti; torej so takšne in podobne izkušnje zelo dobrodošle.

Prav to: nova doživetja, nove izkušnje, nova poznanstva in na drugi strani biti koristen, pomagati nekomu, mu polepšati dan, so po mojem mnenju glavni vzroki, ki ženejo v prostovoljstvo. Toda kdaj lahko rečemo, da smo prostovoljci? Ko za rezultat svojega dela ne pričakujemo finančne koristi? Res je. Torej sem prostovoljka tudi v naši dramski skupini, kjer organiziramo in izvajamo razne nastope s skeči, igrami…; sem prostovoljka, ko pomagam starejši gospe nesti vrečko iz avtobusa; sem prostovoljka tudi, ko spečem pecivo za krajevno prireditev? Mislim da. Verjamem, da lahko marsikdo zase reče, da je prostovoljec. Dostikrat na to niti ne pomislimo, nekaj pač naredimo in se ne ukvarjamo z mislijo o prostovoljskem delu. Ne ubadamo se z mislijo – tako kot jaz sedaj – ali je nekaj prostovoljsko delo ali ne, temveč to naredimo. Ne pozabimo, da drobna dejanja, s katerimi pomagamo nekaj izboljšati, polepšati, olajšati, polepšajo dan nekomu pomoči potrebnemu, in tudi tistemu, ki to počne.

Mogoče prevečkrat prezremo vsa neorganizirana prostovoljska dela, vendar tudi ta, kakor organizirano prostovoljsko delo, so potrebna. Torej gremo in naredimo nekaj dobrega, koristnega že po poti domov iz službe, šole ali iz trgovine… Nekega bližnjega dne pa se odzovite vabilu katere izmed organizacij, ki v svoje delo vključuje prostovoljce; videli boste, da sta vaš trud in porabljen čas nagrajena, pa če prav ne z denarjem. Mogoče nekoč bosta, kajti pridobljene izkušnje in znanje vam lahko koristijo pri iskanju zaposlitve in boste nekoč na organizirano prostovoljstvo gledali tudi z druge strani – kot zaposleni v takšni organizaciji. Tako kot jaz. Nekoč vzgojiteljica v Punatu, sedaj pa sodelavka OZRK Maribor, katere glavna naloga je skrb za letovanje otrok v Punatu. Nov položaj s seboj prinaša tudi finančno nagrado, vendar tudi odgovornost, skrbi… Pa o tem drugič, čeprav se s to zaposlitvijo moja »prostovoljska zgodba« ne zaključi.

Helena

MISC INFOPEKA 2019 | Avtorji | Politika uporabe piškotkov