Hiša v samoti

Z Majdo se voziva po makadamski cesti. Pot je vse bolj strma, vedno manj je v okolici hiš. Tik pod vrhom se odpre čudovit razgled na Kobansko hribovje. Hiša na samem mi daje občutek svobode in miru. Nepokošeni travniki v njeni okolici dajejo slutiti, da se za to lepoto skriva še nekaj drugega. Majda s trpkostjo pripoveduje, kako je življenje poseglo v to kmetijo. Zaradi bolezni gospodinje so morali prodati živino, dedek – še vedno gospodar kmetije – je moral v dom za stare; otroci le težko razumejo, da mama ne more več, da jo je strah biti sama.

Prvo srečanje z bolnico. Znova star občutek neznanega. Marija leži v postelji. Brez las, bleda, apatična. Težko bi presodila starost. Podatki kažejo 53 let. Majda vpraša po počutju, spremembah. S pogledom se sprehodim po sobi, ki jo deli s hčerko, ker ne upa spati sama v svoji sobi. Ostaneva sami. Majda odide k otrokom na pogovor, kako bodo organizirali pomoč za mamo. Kmalu se jim pridružim za dogovor mojega prihajanja. Začele so se šolske počitnice. Poletje in mladost neustavljivo vabita v življenje predvsem Andrejo, ki mora pri 20 letih prevzeti gospodinjstvo. Dvakrat tedensko bom prevzela obveznost, da bo nekdo z mamo in bo lahko Andreja prosta. Najstarejši sin Boštjan razdeli čas in obveznosti vseh treh otrok z nami je še Andrejin brat dvojček-Mario.

Z Majdo se molče in vsaka s svojimi mislimi voziva v dolino. Danes sva z Marijo prvič sami. Ne govori veliko. Vse je zanjo napor; pravi, da raje posluša druge. Zdi se, kot da se resnični svet že počasi odmika in postaja nepomemben. Razmišljam in zaznavam svoje odzive. Čutim njeno zadrego, ko mi ponudi, da se naj malo sprehodim okoli hiše. Morda čuti potrebo, da bi morala biti bolj gostoljubna do mene. V pogovoru se ji malo bolj predstavim. Kmalu najdeva skupne vsebine za pogovor o kmečkem življenju, ki je nama obema poznano. Tu in tam se ji zasvetijo oči. Včasih so polne solz, ko deli z mano bolečino iz preteklosti, tu in tam pa je v njih radoživost in smeh, ko obujava spomine otroških dogodivščin na paši. Bližina in zaupanje rasteta. Spremljam jo v kuhinjo na večerjo. Pripravil jo je Boštjan. Želi, da sem z njimi, čeprav ji ponudim, da se bom malo sprehodila zunaj.

Pred spanjem ji masiram hrbet in noge, ji dam zdravila in se poslovim. Za mano je prvi dan, ki je običajno najtežji. Odkrivanje, kakšne so potrebe bolnika, zahteva zelo veliko pozornosti in odprtosti.

Še nekajkrat sem prišla. Nisem več čutila njene zadrege, sama sem o svojem občutku tudi odprto govorila, ko sem jo vprašala, kaj lahko zanjo storim. Ob enem takšnem srečanju sem ji brala kratke črtice iz kmečkega življenja. V njih sva našle tudi temo za pogovor in kakšen spomin se je obema odstiral. Vsak naslednji obisk je kazal, kako slabotnejša postaja. Ni govorila o smrti. Nič ni spraševala. Le kdaj pa kdaj, ko je priznala, da je raje doma kot v bolnici, je priznala, da je tam težko, ker vidi, da umirajo tiste, s katerimi se je v času zdravljenja srečevala.

Dan pred mojim enotedenskim dopustom sem se poslovila in ji obljubila, da bo med tem prihajal nekdo drug. Ta dan je še posebej tožila, da jo neprestano sili na bruhanje.

Nihče drug od prostovoljcev ni prihajal. Že naslednji dan je bila sprejeta v bolnico. Tam sva se tudi zadnjič srečale po moji vrnitvi. Utrujeno telo je zbiralo poslednje moči. V hudi poletni vročini jo je žejalo. Limonin sok, ki sem ji ga dala v čaj, je nekoliko osvežil okus. Večkrat je po požirkih potegnila tekočino preko slamice. Namazala in podložila sem ji boleče pete. Da naj še ostanem, je odgovorila na moje vprašanje, če jo utrujam. Molče sem sedela ob postelji. Njen prej zaradi oteklin okrogel obraz se je spremenil. Postajal je drobnejši. Vse se je nekako umirjalo. Slutila sem, da konec ni več daleč. Za slovo sem jo pobožala po licih, ji nalahno stisnila roko in obljubila, da se vidiva naslednji teden.

Odhajala sem z željo in občutkom, da bo kmalu mirno zaspala. Res več ni dočakala naslednjega jutra.

Sedaj, ko to pišem in tako nekako zaključujem najino skupno pot, se sprašujem, kaj me je to spremljanje zopet novega naučilo. Zelo močno se mi je zaradi mnogih stvari, ki sem jih lahko videla in slišala, potrdilo pravilo, da prostovoljec v času spremljanja ne more storiti veliko več, kot slediti potrebi bolnika. Ni vedno lahko ohranjati pozornosti samo v tej smeri. Pomembno pa je, da se tega zavemo. Meni vselej pomaga, da si v takšnih trenutkih rečem, da jaz ne morem spremeniti preteklosti v tej družini in vsega tistega, kar njihovo življenje zaznamuje in usmerja. Lahko pa sem prisotna z vsem svojim bitjem ob nekom, ki se srečuje z neznanim.

Marija

MISC INFOPEKA 2019 | Avtorji | Politika uporabe piškotkov