Slovenija in begunci

Ena izmed tem, ki je tukaj, v Mariboru, vzbudila moje zanimanje, je odnos Slovencev do beguncev. Kolikor razumem, Slovenija ne gosti velikega števila beguncev. Večinoma jo samo prečkajo na poti do držav, za katere upajo, da jim bodo omogočile spodobno življenje, kot so premožnejša Nemčija, Avstrija ali skandinavske države.

V mesecu marcu je Slovenija zaprla meje za begunce, ki so želeli potovati skozi državo. Vrata je pustila odprta samo za tiste, ki želijo zaprositi za azil ali za tiste, ki prihajajo iz vojnih območij v skladu s pravili schengenskega območja.

Slovenija ima visoko raven nezaposlenosti (približno 12 % je brezposelnih), tako da je razumljivo, da begunci ne bodo dobili veliko priložnosti za integracijo v ekonomskem smislu. Kaj pa drugače? So Slovenci odprti in pripravljeni sprejeti gruče ljudi, ki bežijo pred vojno in finančno stisko?

Nobeno presenečenje ni, da so mnenja deljena. Seveda ne morem govoriti v imenu vseh prebivalcev, tega ne bi mogla niti v svoji državi, kaj šele tukaj, kjer sem dobra dva meseca. Reči pa moram, da sem do zdaj doživela in opazila veliko konservativizma in skepticizma (milo rečeno) v povezavi s to temo. Ljudje se bojijo neznanega – s tem skušajo opravičiti svoja dejanja, za katera osebno menim, da so kruta, sebična in kažejo na nevednost – in zato lahko izkoristijo privilegij, ki jim omogoča, da se obrnejo proč od ljudi, ki potrebujejo pomoč.

Na srečo sem okoli sebe opazila veliko ljudi, ki so se pripravljeni boriti proti nevednosti in nestrpnosti ter se trudijo spremeniti način mišljenja ljudi, da bi begunce sprejeli.

Prejšnji mesec je bil v Ljubljani pred Azilnim domom protest. Zbrali so se ljudje, ki so s pomočjo transparentov in sovražnega govora pošiljali begunce tja, od koder so prišli. Na srečo je bila skupina tistih, ki so pripravljeni begunce sprejeti, večja in se je zoperstavila nasprotnikom.

V Mariboru sem skupaj z našo organizacijo in številnimi drugimi sodelovala pri treh dejavnostih, ki so se osredotočale proti sovražnemu govoru. Takšnih akcij bo kmalu še več.

Prva aktivnost je bila neke vrste performans skupine ljudi, ki so se na sončno soboto zbrali na Grajskem trgu in ob pitju kave po mikrofonu opozarjali na nestrpnost, spodbujali strpnost, razumevanje in izrekali dobrodošlico beguncem. Skupaj s še dvema osebama sem nato delila barvne balone, ki so se s pomočjo malčkov, ki so jim bili še posebej všeč, hitro razširili po trgu. Želim si, da bi razumela besede govorcev, ki so bile v slovenščini. Tako pa sem lahko samo občasno vprašala, o čem govorijo. Nekaj naključnih mimoidočih se je ustavilo in prisluhnilo, nekajkrat so tudi zaploskali.

Naslednja dejavnost je bil Dan za spremembe, dan prostovoljstva. Letošnja tema Dneva za spremembe je bila spoštovanje, in sicer s poudarkom na solidarnosti do beguncev. Srečale so se številne organizacije in prostovoljci, ki so izdelali plakate z različnimi pozitivnimi sporočili, nato pa smo se skupaj odpravili na sprehod po središču mesta. Medtem je potekala tudi kuharska delavnica, kjer so preseljenci iz različnih držav, med drugim iz Sirije, Somalije in Irana, druge udeležence naučili pripraviti svojo lokalno hrano. Hrane je bilo več kot dovolj za vse udeležence in vsi smo se strinjali, da je odlična. Z Michalom sva napravila intervjuje s tistimi, ki so sodelovali na Dnevu za spremembe in kmalu bo luč sveta ugledal najin kratki film.

Tretji dogodek, na katerem sem sodelovala, tokrat samo kot obiskovalka/poslušalka, je bilo predavanje z diskusijo s sirskim novinarjem in aktivistom Adibom Abdulmajidom, ki je v galeriji Epeka predaval na temo konflikta v Siriji, poglobil pa se je predvsem v njegovo ozadje. Bil je imeniten. Z nami je delil številne informacije, predaval je energično, ves čas pa se je zavedal, da je tema občutljiva, precej neznana in težka. Spodbujal je k diskusiji in postavljanju vprašanj, ob govoru osebe, ki je želela imeti glavno besedo, pa je ostal miren in zbran. Iztiriti se ni pustil niti mlademu moškemu, ki je želel vse begunce poslati domov, saj je menil, da je večina ekonomskih migrantov in ne ljudi, ki želijo pobegniti pred vojno. Ob poslušanju njegovih vprašanj sem bila besna, gospod Abdulmajid pa je na strpen in miren način poskušal kar najbolje odgovoriti na njegova vprašanja, nagovarjal ga je celo s “prijatelj”. Ta večer je bil zame izjemno poučen in ganljiv. Pa čeprav sem se nekajkrat razjezila.

Torej, dojemanje in odnos do beguncev sta precej podobna kot v moji državi – je sovraštvo in je ljubezen in vse, kar je vmes. Srečo imam, da sem obkrožena z ljudmi, ki se trudijo stvari spremeniti na bolje.

Ioana Sileanu, EVS prostovoljka v Pekarni Magdalenske mreže

Ioana

Foto: Michal Čerňanský

Info: Mladinski informacijsko-svetovalni center INFOPEKA,  Pekarna Magdalenske Mreže, Ob železnici 16, 2000 Maribor, 02 300 68 50, 041 481 246, infopeka@infopeka.org

MISC INFOPEKA 2019 | Avtorji | Politika uporabe piškotkov