Portret: Prerezala popkovino in odšla v Maribor

Cécile Bondon je stara 29 let in decembra letos bo minilo 10 mesecev, odkar je prišla v Maribor. Potrebovala je življenjsko spremembo, odkrila Evropsko prostovoljsko službo in po študiju uporabnih umetnosti in bitki za preživetje v umetniških vodah prišla kot prostovoljka iz francoskega Nantesa. Dela v INFOPEKI v Pekarni Magdalenske mreže, ki je koordinator mreže prostovoljskih organizacij v Mariboru. V Mariboru se počuti zelo dobro, tukaj je celo našla svoje novo poklicno poslanstvo.

Maribor je veganom prijazno mesto

Nikoli ne pije kave, samo čaj, za kar jo je navdušil oče, ki zelo skrbi za zdravje. Takšna je tudi Cécile, ljubiteljica čajev in gibanja v naravi, veganka, ki je Maribor v primerjavi z Nantesom označila kot naprednega v odnosu do vegetarijancev in veganov, saj je tukaj ponudba v trgovinah in lokalih dobra. Prav tako na dogodkih, ki se jih udeležuje, organizatorji s kulinarično ponudbo vedno mislijo na rastlinojedo občinstvo. Nazadnje je bilo tako tudi na enem večjih Pekarninih dogodkov, filmskem festivalu StopTrik.

Namesto profesorica angleščine postala ilustratorka

Rodila se je v Normandiji, v vasi blizu Lisieuxa, ki je po Lourdesu drugo največje romarsko središče v Franciji. Ker sta s sestro odraščali na precej odročnem kraju, sta otroštvo preživeli v domišljijskih igrah, arheoloških izkopavanjih okoli hiše, veliko sta sanjarili. Sploh Cécile, ki prav posebnemu otroštvu pripisuje, da je že pri sedmih narisala svoj prvi strip. Usoda jo je na umetniške tire povabila še drugič, ko je morala ponavljati maturo in zato ni odšla na študij angleščine. V vmesnem času je našla zasebno umetniško šolo v Nantesu, se tja vpisala na štiriletni študij in se navdušila nad ilustratorstvom. Premik v oddaljeno mesto je bil zanjo velik korak: »Lahko rečem, da sem se ponovno rodila, saj sem se s selitvijo osamosvojila od preveč zaščitniških staršev. Nantes sem prečesala, raziskovala dogajanje. Pred tem nisem hodila na zabave, poskusila alkohola ali imela fanta. Potem se je to spremenilo«.

Po študiju se je kot umetnica na svobodi poskušala preživljati z ilustracijo: »To poteka tako, da moraš intenzivno pošiljati svoja dela oglaševalskim agencijam, založbam, tiskarnam, ljudi nenehno opominjati nase, klicati, biti skoraj vsiljiv, skratka se dokazovati. Pošiljati je treba tematske ilustracije, zdaj bi bili aktualni jesenski motivi, potem pride božič, zima, pustovanje, pomlad, skratka, na vsako občo temo moraš imeti pripravljen kup svojih del in jih pošiljati okrog. Delo je seveda žal slabo plačano, opremila sem eno knjigo za otroke in sodelovala pri nekaj manjših projektih. Po osmih letih je bilo dovolj. Začutila sem, kot da moja energija odteka in da sem obtičala«.

Au revoir la France, dober dan Slovenija!

Cono udobja je zapustila še drugič. Najprej je nameravala k sestri, ki se je že pred časom preselila v Berlin, nato je odkrila EVS (European voluntary service) in preko tega Pekarno Magdalenske mreže s programom Do the (R)Evolution!, ki vključuje tudi področje kulture in umetnosti, z lastno galerijo na Koroški 18, s publikacijami, za katere lahko prispeva ilustracije itd. Tako je namesto Anglije in Švedske, kamor je sprva nameravala, odšla v Slovenijo: »Svoji družini in prijateljem sem morala razložiti, da je Slovenija čisto v redu država in da tukaj ni mrzlo kot na severu.

Težko so razumeli, da me zanima nova kultura, da potrebujem pavzo od ilustriranja oz. da bom to počela na drugačen način. V Pekarni prostovoljci nismo nek ključni člen, vendar počnemo veliko različnih stvari. V ospredju je timsko delo, kar mi zelo ustreza, veliko sodelujem še z drugim prostovoljcem tukaj Marekom Šurkalo (intervju z njim tukaj), s katerim oblikujeva plakate, vabila na dogodke,  na festivalu StopTrik sem s kamero beležila dogajanje in pripravila dokumentarec, delala intervjuje. Z otroki sem v tem letu izvedla delavnice risanja, origamija in izdelovanja lutk. Če ne stane veliko denarja, lahko tukaj počnem marsikaj. Kdaj pa kdaj pa pomagam pripraviti in počistiti prostor«.

Mislila sem, da bom v Mariboru postala debela

 

Tudi sicer z 270 evri, ki jih prejme za hrano in žepnino od svojih gostiteljev, torej Pekarne Magdalenske mreže, lahko preživi. Stanovanjske stroške ima pokrite. Največ denarja porabi za hrano, saj si kupuje veliko sveže zelenjave in sadja: »Ko sem prišla v Maribor, sem se zelo bala, da se bom zredila, saj so tukaj razdalje tako majhne, v Nantesu sem nenehno kolesarila od enega do drugega konca, tukaj pa skoraj nič. Sedaj se trudim telovaditi v stanovanju in hoditi čim več v naravo«.

Živi v stanovanju s slovensko sostanovalko, ki ne govori angleško, zato se je še bolj primorana potruditi s slovenščino, ki jo že zelo dobro obvlada. Cécile je po besedah njene učiteljice slovenščine Urške (brezplačni tečaj slovenščine v času bivanja tukaj pripada vsem prostovoljcem EVS) zelo nadarjena za naš jezik.

Delo

Cécile Bondon je v Mariboru na lastno iniciativo začela z dvema zanimivima projektoma. Te dni bo ravno štiri mesece, odkar na blogu (noče izdati naslova) vsak dan beleži, kaj je počela in kako se ob tem počuti. Na ta način skupaj s kolegom nekdanjim »Erasmus študentom« Špancem Miquelom, ki se je medtem že odselil iz Maribora, premaguje občutek tujstva, se posveča sebi in ostaja ustvarjalna. Še bolj ustvarjalna pa je na nekem drugem blogu (http://lepetitcroquis.tumblr.com/), kjer  skrbi za to, da ne bi preveč »padla ven« iz ilustracije, tako skupaj z Belorusom Edwardom (ki je mesto obiskal med nedavnim festivalom StopTrik in prav tako že odpotoval) slikata v namišljenem spletnem ateljeju in objavljata skice, študije, slike ter komentirata delo drug drugega: »Ko sem še študirala, smo seveda slikali žive modele, to je moja strast, sedaj mi je pri tem v pomoč internet. Ampak to je vaja, ki se ji ne odpovem. V Mariboru sem tudi prišla v stik z animacijo, animiranimi filmi in to je tisto, kar želim početi. Udeležila se bom še delavnic na decembrskem festivalu Animateka v Ljubljani, sem že dogovorjena s programskim direktorjem Igorjem Prasselom. In tega se zares veselim. Z animacijo se želim ukvarjati, ko se vrnem v Francijo.«

 

Mesto

Maribor ji je všeč, seveda pa ne gre brez razlik, ki jih Cécile opisuje kot razlike v detajlih. Skupaj s fantom Cédricom, ki jo je v septembru na kratko obiskal (pred tem so bili tukaj tudi njeni starši, sama pa je Francijo obiskala za teden dni poleti), sta opazila, da je mestna razsvetljava zvečer in ponoči zelo šibka, prav tako je bolj zastrta svetloba v lokalih, medtem ko je pri njih vse veliko bolj razsvetljeno: »Zelo nenavadni, kot neresnični, se mi zdijo prostori, kot je denimo Salon uporabnih umetnosti ali Vetrinjski dvor, saj so glede na majhnost mesta zelo veliki. Zelo lepi, a zelo veliki in kaj takega pri nas ne obstaja. Prav tako čudovit, a hkrati glede na mesto spet zelo velik, je mestni park. Všeč mi je, ker lahko hodiš po travi ali greš v park tudi zvečer, kar se v Nantesu ne more zgoditi, ker je vse tako urejeno in po travi je prepovedano hoditi. Tudi hribi okrog Maribora so krasni in ljudje imajo bolj spoštljiv odnos do narave.«

Mariborčani

Po eni strani so Mariborčani po besedah mlade Francozinje takšni, da rečejo, ah, saj lahko to tudi kasneje, kadar pa delajo, so zelo poslušljivi, sledijo navodilom in zagnano delajo, vendar so pri tem manj strastni: »Ko sem recimo imela delavnico z otroki v Art campu, so samo pogledali, kaj počnem, in začeli delat. Niso pa skoraj nič spraševali. Navdušena sem, kako dobro tukaj vsi govorijo angleško, tudi otroci.

Kar je še zelo drugače kot pri nas, so sestanki. Če sklepam po Pekarni, nenehno nekaj sestankujete, skličete se skupaj in debatirate.«

Sporočilo v steklenički

Cécile Bondon iz Maribora odhaja sredi decembra in se že veseli osvajanja novega znanja na področju animacije, iskala bo možnosti izobraževanja v Franciji, pa tudi manjše projekte izven Francije, zelo ji je denimo všeč koncept  GuestRoomMaribor (http://www.guestroommaribor.si/), ki je eden izmed programov organizacije gostiteljice: »Da grem za kak teden ali mesec nekam, kjer lahko ustvarjam, se učim. Vmes pa bom doma pridno vadila klavir in brazilske bobne.«

Za božič bo torej že s svojimi. A njen nemirni in sedaj že osamosvojeni duh jo bo najbrž še velikokrat peljal preko meja, morda se kdaj še vrne tudi v Maribor. Kjer vsi nosijo s seboj vodo v stekleničkah. Kar je še ena posebnost, ki ji bo ostala v spominu. Sedaj vodo v steklenički s seboj prenaša tudi sama.

………………………………………………………………………………………………….

9. novembra letos se bo Cécile Bondon s svojimi deli predstavila tudi mariborski javnosti v galeriji K18 na Koroški 18 v Mariboru. Skupaj z Marekom Šurkalo že pripravljata razstavo z naslovom Tu-biti, na kateri bosta vsak skozi svoj umetniški jezik (Cécile z ilustracijami in Marek s fotografijami) spregovorila, kako vidita Slovenijo skozi svoje oči.

foto: PB

Info: Mladinski informacijsko-svetovalni center INFOPEKA, Ob železnici 16, 2000 Maribor, 02 300 68 50, 041 481 246, infopeka@infopeka.org, www.infopeka.org

MISC INFOPEKA 2019 | Avtorji | Politika uporabe piškotkov