WTF = protestni interaktivni performans?

“Projekt je sofinancirala Mestna občina Maribor.” To so zaključne besede tako imenovanega protestnega interaktivnega performansa, naslovljenega Objem granitne kocke. Produkta kolektivnega avtorstva neformalne skupine ZIZ, nastalega na podlagi pričevanj kriminaliziranih vstajnikov, aretiranih in kazensko ovadenih 3. decembra 2012 na Tretji mariborski vstaji.

V procesu snovanja predstave so avtorji namreč izhajali iz zbranih informacij v okviru aktivistične raziskave, ki jo je opravila skupina Svoboda vstajnikom. Osebna pričevanja aretiranih, priprtih in sodno preganjanih so bila združena z medijskimi besedili in izjavami iz časa med in po slovenskem vstajniškem valu med leti 2012 in 2013. Recimo z izjavami policistov, ki bi naj vzdrževali javni red in mir ter – kot je temu pogosto tako – na protestih pravzaprav bolj kot za varnost protestnikov, skrbeli za varnost lastnine. Z izjavami političnih funkcionarjev in znanimi gesli iz vstaj. Omenjenemu gradivu, ki že ima dokumentacijsko vrednost, so bili v procesu snovanja performansa dodani še osebni pogledi in mnenja avtorjev. Koncept kolektivnega avtorstva v tem konkretnem primeru skratka pomeni, da performans ne bazira na nikakršnem vnaprej določenem dramaturškem tekstu, ampak se je tekst snoval sodelovalno in procesualno.

Performans Objem granitne kocke neprestano niha med paradoksi. Začne se s simulacijo serije protestnih skandiranj in govorov v območju, ki je označeno za »varno protestno območje«. Varno protestno dogajanje spremlja prijetni glas voditeljice, ki obiskovalce vabi, da se vključijo v natančno voden protestni spektakel. Prijazni hostesi pa jim ob tem ponujata nekakšen protestniški set z vsemi potrebnimi pripomočki. Varno protestno območje je odmerjen prostor, kjer lahko skratka tudi obiskovalci izrazijo lasten gnev in frustracije, vendar ne predstavlja toliko vzpostavljene cinične distance do samega početja performerjev. Nakazuje na nekaj drugega – dejstvo, da so že protesti v »realnem« javnem prostoru pravzaprav performansi. V demokratičnih družbah z ustavo zagotovljeni izpušni ventil za državljane, nekakšno korekcijsko sredstvo, ki zelo pogosto ne rezultira v nič kaj bolj konkretnega ali konstruktivnega, kot zgolj začasno izražanje. Izpušni ventil, ki je perceptiran kot legitimen, v kolikor je izražanje artikulirano v »pravilni« obliki. V kolikor »upor«, boj ali politično delovanje državljanov v širšem smislu funkcionira na točno vnaprej določen način. Kot oblika odloženega boja preko »svobodne izbire« med vnaprej določenimi legitimnimi opcijami (volitve, protest, ustanovitev stranke itn.). Začasna manifestacija moči številčnosti množice, tako poimenovanih 99 %, ki še najpogosteje rezultira v minimalne korekcijske popravke, da se prah pomiri ter lahko siceršnji načini delovanja politične kaste, ki so do protestov pravzaprav privedli, bolj ali manj nemoteno in nespremenjeno potekajo naprej. Performans se zato ne dotakne le fenomena spreminjanja upora v spektakel, temveč tudi njegove kulturalizacije in estetizacije (recimo skozi geste podeljevanja nageljnov policistom, prisotnostjo mask in kulturnega programa itn.).

V protestnem interaktivnem performansu, ki bazira na tematiki kriminalizacije vstaj, predstavlja participacija publike integralni del dogajanja. Podobno je tudi s fizičnim prostorom, v katerem se ta odvija; dogajanje je skratka plod dialoga med performerji, publiko in fizičnim prostorom. Varno protestno območje na dvorišču pred dvorano, ki ga animirajo performerji, se sčasoma transformira v nek drug tip prostora, v okviru katerega se spremenijo tudi vloge performerjev, posredno pa njihove relacije do publike. Če so v neki fazi pozicije obojih vsaj načeloma izenačene, se ob prehodu v notranjost dvorane vloge performerjev zamenjajo. Privzamejo pozicije/funkcije oblasti, ki pod pretvezo varovanja javnega reda in miru zastrašuje, se prekomerno izživlja, sploh pa izvaja nasilje ter udejanja lastno premoč.

Protestni interaktivni performans poskuša manifestirati relacijo performativnega umetniškega medija in politike s posebnim premislekom o reprezentaciji in reprezentatibilnem v kontekstu izbrane tematike kriminalizacije vstaj. Nihanju med vzpostavljanjem distance do dogajanja (»brechtovski pristopi«) in raznovrstnimi načini njenega preseganja (»artuadovski pristopi«) je dodana še metodologija gledališča zatiranih. Ta je praviloma osredotočena na fenomen zatiranja, oziroma teatralizacijo konflikta (na primer vložek nekakšne poldružabne igre prelaganja odgovornosti v notranjosti dvorane). Proti koncu precej zreduciranega dogajanja v kvazipriporu, kjer se večji del v temi dvorane odvija teater distinkcije med krivimi in nedolžnimi, sledi poročilo statističnih podatkov. Slednje (znova) pripne abstraktno dogajanje na nek točno določeni kontekst, kontekst dejanskih (kriminaliziranih) vstajnikov in vstaj, ki so se odvijale v Sloveniji od konca leta 2012. Hkrati deluje kot nekakšen streznitveni moment: zaradi elementa teme in verbalnega nasilja performerjev, ki so v tej fazi prevzeli vlogo policistov, učinkovito neprijetna, občasno pa zabavna igra iskanja krivcev, je seveda le igra. Dogajanje se konča z metaforo, vendar fizično: ne glede na to, katero pozicijo v fizičnem prostoru (v družbenem prostoru, v strukturi itn.) trenutno slučajno zavzemaš, je ta zgovorna in ne nevtralna. Prostor je preko označbe razločen na dve polovici, vsaka polovica označuje točno določeno stvar. Ponujena je možnost izbire telesnega premika. Neizbira ni opcija.

Kaja Kraner

Info: Mladinski informacijsko-svetovalni center INFOPEKA, Ob železnici 16, 2000 Maribor, 02 300 68 50, 041 481 246, infopeka@infopeka.org

MISC INFOPEKA 2019 | Avtorji | Politika uporabe piškotkov