Alelujanje Pohorskega bataljona

V petek, 19. 10. 2012, je v prostorih MISC INFOPEKA, Pekarna-magdalenske mreže, Ustanova nevladnih mladinskega polja Pohorski bataljon (UPB) priredila performirano konferenco za novinarstvo »Demokratičnemu despotu Kanglerju«, ki jo je vodil Marko Brecelj, predsednik uprave UPB.

Na konferenci, h kateri smo svoja mnenja prispevali lokalni nevladniki in nevladnice, smo pretresli trenutno stanje civilnega dialoga na lokalnih ravneh (v Mariboru, v Ljubljani, tukaj je svoje dragoceno mnenje prispeval Želko Pelicon iz KUD France Prešeren, in v Kopru). Nalili smo si dejstvenega napitka in potrdili ugotovitev, da civilni dialog v mestih samodržcev ne more obstajati, UPB pa je predstavil tudi idejni projekt – medalje UPB – za razumevanje in izvajanje lokalne samouprave kot upravljanje enega samega.

Sledil je kantavtorski nastop Marka Breclja, v katerem se je obnovljeni prostor INFOPEKE izkazal za izredno primernega za izvedbo manjših, intimnih koncertov, radovedni in delovoljni pa smo tako lahko prišli tudi na svoj račun in popevali ob nepozabnih Alojz Kodre, Paradi, Stonesi obiščejo moje stare starše

Najbolj vztrajni smo reševali svet (beri lokalne situacije) in načrtovali smernice sodelovanja in dela še pozno v noč ob fižolovi juhi in (veganskih) napolitankah.

V soboto, 20.10. 2012, dopoldan pa so se tisti bolj spočiti ponovno sestali, da bi natančno dorekli vsebine nadaljnjih prizadevanj na nevladniškem mladinskem polju in Marku ter Želku zaželeli srečno pot novim zmagam naproti.

Fotografije si lahko ogledate tukaj, podrobneje in več lahko preberete v spodnjem odličnem prispevku novinarja Radia Marš.

Performirana konferenca za novinarstvo „Demokratičnemu despotu Kanglerju“

O kvalitetah mestnega kanalizacijskega sistema in njegovih častilcih, katere so težki časi potisnili v takšno revščino, da ne zmorejo gostiti niti tako angažiranega umetnika kot je Marko Brecelj.

Bil je lep jesenski dan v mestu, ki je bil bolj vas. Le tako lahko začnemo ta novinarski prispevek, ki ga je spisal predstavnik višje medijske sile MARŠ, ki je bila edina prisotna na konferenci, če ne omenjam snemalne ekipe iz RTV Slovenije pod taktirko Janeza Burgerja, ki je Marka Breclja spremljala že več dni zaradi snemanja dokumentarnega filma. Manjko novinarjev na novinarski konferenci prav tako govori v prid vsemu povedanemu na razsvetljenskem druženju, ki se je zgodilo v prostorih Infopeke v petek 19.10. in soboto 20.10.2012.

Preden prozornemu bralcu/bralki predstavim dogajanje iz teh dveh dni, se moram vrniti v bolj oddaljeno preteklost, v čas, ko je še živel Marko Zorko, ki je v enem svojem zapisu v Mladini več kot nazorno opisal bitko za evropsko prestolnico kulture. O tem, kako omikani, ozaljšani, olikani in uglajeni so bili takrat kandidati Janković, Popovič, Šrot in Kangler, ne bom zgubljal besed, saj so še vedno aktualni vladarji in njihove vrline ter ustvarjeno blagostanje lahko opazite tudi v letu 2012. Problem pa se pojavi, ko se ta vrla druščina loti delikatne teme, kot je kultura. In če prepišem iz zapisa Zorka iz jeseni 2007, ta pravi sledeče: „Tam so namreč sedeli štirje krompirji in so govoričili o kulturi. Še zlasti o kanalizaciji, kajti iz tistega pogovora je bilo razbrati, da jih predvsem zanima, kako bi to vplivalo na večja vlaganja v mestno infrastrukturo. Torej, že mogoče, da so spretni in dobri na svoji parceli, vendar iz vseh štirih ni zažarelo intelekta niti za moč ene same sveče, da bi jo lahko prižgali v spomin na čase, ko so imeli župani slovenskih mest še „esprit“, kakor se to dandanes starinsko sliši.“ Konec prepisovanja.

In smo v letu 2012, čigavo leto je, ne vemo, od Gospoda že ne, če se tako ravna z njim. Sveča, ki bi nas spomnila na čase kulturnih županov še vedno ne gori. Rok uporabe titule prestolnica kulture se bliža koncu, in človek se vpraša, če je resnično to to, kar naj bi predstavljala ta bajeslovna forma, s katero bi naj oživelo to industrijsko mesto tudi na nenogometnem področju. Kri-za je prisotna v našem vsakdanu, in krojači krize krojijo tudi kulturne dogodke in ostalo manj kulturno dogajanje povezano s tem. Kontroliranje slehernega posameznika je že tako daleč, da se lucidni filmi in knjige, ki opisujejo utopično družbo prihodnosti lahko skrijejo pred dejanskim stanjem v našem totem mestu, in kot smo zvedeli tudi drugje v državi.

Da pa le ni vse tako črno kot zgleda, so svečo prižgali člani in članice Ustanove nevladnih mladinskega polja Pohorski bataljon (UPB), ter ostali zbrani nevladniki in nevladnice, ki so radovedno vpijali informacije iz terena. Tudi iz tako imenovanih prvih bojnih vrst mehkega terorizma. Med drugim to pomeni, da smo izvedeli o tem, kaj si misli UPB o trenutnem stanju civilnega dialoga v Mariboru, Ljubljani, Kopru, Postojni in ostalih nič manj pomembnih žariščih samonikle mladinske kulture. Več o tematiki mladinskih kulturnih prizorišč, ki skrbijo za svetlobo na polju naše biti, lahko preberete v 240-stranski knjigi, ki jo je UPB izložila s pomočjo Urada RS za mladino in nosi naslov Na trda tla. Knjigo lahko naročite za 11 EUrotof na telefonu 040811551.

Prav tako smo bili podrobneje seznanjeni s stanjem v KUD France Prešeren. Več o problemih zmanjšanja proračuna nam je povedal Željko Pelicon-Peco, ki je razkril poskus reševanja obstoja Kud-a na takšen način, da bo občina odkupila zidove. Kaj vse se lahko iz tega izcimi nam je povedal naslednji dan Marko Brecelj, ko je nazorno opisal primer skvota na Nizozemskem, ki so ga mestni veljaki in njihova enoumna diktatura prestavili na obrobje, pod pretvezo, da je na tistem mestu, kjer je stal včasih, potrebno zgraditi pomembno cestno infrastrukturo. Iz tega uničenja in selitve na obrobje, smo tudi več kot po 8 letih še kar priča uničenemu in praznemu zemljišču, in ob takšnih primerih, ti hitro postane jasno, da je zatiranje samoniklih prizorišč praksa vladajočih. Izvedeli smo tudi, da strankarske barve občinarjev in ostalih obrtnikov, ki mlatijo prazno slamo, pri tem pa dobičke preusmerjajo v svoje žepe preko različnih zavodov, ki bi se naj resno ukvarjali s tematiko mladih, oz. kot oni temu rečejo sektorjem mladih, barvajo mladinski vsakdan in so v bistvu peskovnik, iz katerega rastejo strankarski podmladki.

In smo spet pri tem neukem razlaganju in delovanju oblastnikov, ki se ne zavedajo že tako zlajnanega pravila o metulju, ki zamahne s krili nekje na drugem planetu v našem širnem svemirju, posledice pa čutimo na koncu mi, ki smo od tega metulja oddaljeni svetlobna leta. Kulture in mladih se ne da ločiti in spraviti v lažje prebavljive papirne forme, kajti sestavine našega življenja so še kako med seboj povezane in vplivajo druga na drugo. Mi na mlade, mladi pa na nas. Tako smo priča kot temu pravi Marko Brecelj, usmerjanju „vsake svinje k svojemu koritu“, da bodo zadeve še bolj omejene in zložene v svojo škatlo. In to ravno v časih, ko lahko prisluhnemo ničkolikim vrlim govorcem pod okriljem t.i. sklopa vun iz škatle. Stanje se poglablja v lastnem dreku, če na enem mestu slišiš različne razlage in umnosti o tem, da je treba pokukat ven iz naših okvirjev in to s strani Univerze, ki je obdana z neprebojno škatlo, na drugi strani pa opazuješ, kako enoumniki razmišljajo o še dodatnih škatlah, v katere bodo stisnili to nebogljeno mladež, kulturo, šport in še kakšno veselico za nameček.

Na mladih svet stoji in komu je to bolj jasno kot pa trenutni politični neumnosti, ki že od časov pretekle države nadaljuje s sistematičnim zatiranjem kreativnih umov, samoniklih mladinskih prizorišč in vsega kar spada v okvirje zdrave pameti. Le tako lahko razumemo nedavno povečanje zanimanja policistov in inšpektorjev za mladinske prostore kot so mladinski center Postojna, mariborska Pekarna, neupravičeno mesečno zaračunavanje prispevka IPF radiu MARŠ, krčenje sredstev vsem, ki se resnično ukvarjajo z mladimi in s tem, da jim ponudijo kreativo, ki pa ni vedno lepa in fina, kot nas prepričujejo ustaljeni kuratorji kulturnega dogajanja. Vendar tako hudo stanje ni le na področju kulture. Vsakdan slišimo za kakšen primer bega možganov, ker mu je enostavno dovolj tega, da mu okolje ne omogoča niti osnovnih pogojev za svoje delovanje, raziskovanje in ustvarjanje boljšega jutri, kljub njihovim referencam in že izkazanim sposobnostim.

Pranje možganov na maksimalni temperaturi je vsakdanja praksa, in že večkrat oprana možganska masa postaja čedalje bolj apatična in nedovzetna za kakršnekoli krivice in nepravice, ki se lahko dogajajo tudi pred našim nosom. Pritisnejo varnostniški lobiji in že imamo zakon, da ne smeš niti več obedovati na zelenici v naravi, ne da bi „prireditev“ prijavil nadorganom. Morda poslušaš glasbo naglas v ožjem krogu znancev? Premisli, preden te obišče Zavod za uveljavljanje pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov Slovenije, krajše Zavod IPF, ki bo ravno imel enega svojih zaposlenih na terenu, ki se bo peljal mimo tvojega dvorišča in ti izstavil račun za tovrstno nespodobno dejanje… Da ne omenjam vseh ostalih inšpektorjev in ostalih nesnažnih Zavodov, katerih namen je ovčereja in ljudstvo, ki se bo zadovoljilo z enim in istim programom, bodisi kulturnimi/političnim – jednoteisto pravi temu Rambo Amadeus. Vas morda to spominja na Maribor? Na deželo tribute koncertov in ostalih vsakoletnih repeticij? Podobnost z vašim bivanjem v tem okolju ni naključna.

In smo tam, kjer ni muh. Čeprav je Marko Brecelj s svojo performirano konferenco za novinarstvo „Demokratičnemu despotu Kanglerju“ poskrbel za to, da se muhe zberejo točno tam, kamor sodijo. V Kiblo. Ime Kibla morda ni naključno in je lahko posledica višjega načrta oz. takozvanega inteligentnega načrta. In ta prostor je, kljub temu, da so njemu in UPB zaprli vrata, s svojo vseprisotnostjo napolnil resnično angažirani umetnik Marko Brecelj. Kultura je bila prisotna ne samo v kulturnih eksponatih, kot smo vajeni za sterilno Kiblo, ampak v vsakem atomu zraku, smo izvedeli iz njegovega več kot genialnega opisovanja performansa. Šlo je za sinaptični performans, kjer je živa pripoved Marka Breclja nadomestila pomanjkanje ostalih dražljajev, ki so bili potrebni za vpogled v njegovo dejanje, med gledanjem videa. Kako je to mogoče, ko pa je bila konferenca za novinarstvo v prostorih Infopeke? Tega vam pa ne izdam, kajti teža prejetih informacij je prevelika in potem boste morali prevzeti nase tudi to, da preveč veste in bo vaše sedenje za sodobnimi abakusi in škatlami, ki ne vidijo več v svet, lahko oteženo in bo nevednost zamenjala vednost. Vi spite naprej, mi pa živimo!

Če za zaključek povzamem, tisto kar je resnično pomembno in kaj smo ugotovili prisotni v Infopeki na dan oz. dveh dneh našega druženja je to: tisti, ki mu je resnično mar za Kulturo (najširši možni smisel te besede) bo prišel do informacij in bo spregledal in bo poskrbel po svojih močeh, da bo curek ščijočih proti vetru dosegel moč enega vodnega topa. Navkljub nezainteresiranosti novinarjev v Štajerskem okraju, ki jim je ljubše in seveda lažje skopirati najnovejšo vest iz STA, mi nadaljujemo s svojim delom naprej, se ne predamo in bomo poskrbeli za še več novinarskih konferenc, ki bodo opozarjale na zatiranje samonikle mladinske kulture. Po tem človeškem druženju, mi je jasno to, da nas je iz dneva v dan več, ki se zavedamo nesposobnosti vladujočih ter njihovih novinarskih trobil in pretvarjajočih se inštitucij, katerih skrb za njihovo lastno notranjo prebavo je na prvem mestu, ne pa reševanje in opozarjanje nastalih problemov, kateri se odvijajo pred njihovimi nosovi, bodisi jih s svojim nepremišljenim ravnanjem tudi sami kreirajo. Ta princip delovanja šta se ne zna, ne boli, za 21. stoletje ni rešitev, ampak poguba.

P.S. Kantavtorski nastop Marka Breclja na njegovo personalno ozvočenje v prostorih Infopeke (ki je bila s tem dejanjem razsterilizirana) je bil tudi del programa in prisotni smo ga slišali v izjemnem počutju, s katerim nas je dodobra ozvočil in napolnil s pravosmernimi vibracijami. Sami pravi ljudje, koder koli se ozrem… Marko in Peco hvala vama in pridita spet!

Po dodobra izcuzani levi možganski polovici se spisovalec Samo Nikel s terena vrača v bolj udobno atmosfero desne polovice. 95,9 mhz.

MISC INFOPEKA 2019 | Avtorji | Politika uporabe piškotkov