Prostovoljstvo kot neoliberalna strategija?

Javna tribuna »Prostovoljstvo kot neoliberalna strategija«, ki se je odvila v okviru »Festivala prostovoljstva v Mariboru 2012«, v četrtek, 17. 5. 2012, je bila namenjena kritičnemu prevpraševanju prostovoljstva v sodobni neoliberalni družbi. Prostovoljstvo se dandanes namreč pojavlja v dveh oblikah. Na eni strani gre za aktivnosti, ki lahko neposredno pripomorejo k reševanju problemov, ki jih ustvarja potrošniški kapitalizem, po drugi strani pa se pogosto zgodi, da promovira družbene spremembe ravno v skladu z neoliberalistično ideologijo. Na javni tribuni smo poskušali ugotoviti, v katero smer se razvija prostovoljstvo v lokalni skupnosti in širše ter poudariti dejstvo, da je prostovoljstvo indikator družbenih nepravilnosti.

Tribuno smo pričeli s trditvijo japonskega sociologa Norihira Niheia, ki pravi, da prostovoljstvo v prevladujočih dejavnostih temelji na simpatetičnem odnosu do drugih in se izogiba radikalnejšim praksam ter tako idealno ustreza namenu neoliberalizma. Tako je nehote soudeleženo pri razpadu socialnih institucij in socialne države. Posledično v t.i. zahodnih družbah socialne države kot take več ne obstajajo, socialno varstvo je obrobno področje, ki ga pokriva prostovoljstvo in neprofitni sektor. S tem, ko prostovoljstvo ponuja usluge zlasti na področju socialnega varstva, omogoča državi, da se  spreminja v predvsem politično-militarno tvorbo in povsem zanemari svojo vlogo na področju prvega

Izpostavili smo nekatere dogodke oz. dejavnosti, ki se poslužujejo prostovoljstva v neoliberalistični preobleki kot so olimpijske igre, evropske prestolnice kulture in razne oblike dobrodelnosti. Prostovoljci so tako v imenu nekega višjega cilja (recimo družbene pravičnosti in enakopravnosti), ki naj bi zaznamoval olimpijske igre, tako izkoriščani za promocijo dogodka, ki temelji na dobičku, potrošništvu, tekmovalnosti, nacionalizmih, elitizmu in kultu osebnosti.  Prav tako se evropske prestolnice kulture v javnosti predstavljajo zgolj skozi prizmo delovanja v skupno dobro mesta in njenih prebivalcev, vključujejo pa megalomanske in elitistične projekte za katere so namenjene velike količine denarja. Vprašali smo se tudi ali so podmladki Lionsov zgolj krepljenje družbenih elit, ki nadaljujejo s humanitarizmom?

Na tribuni smo spregovorili še o sprejetju zakona o prostovoljstvu, ki je do neke mere dobrodošel zaradi zaščite prostovoljstva in prostovoljcev/-k, a vendarle morda obstaja nevarnost, da bi ga državni organi interpretirali v lastne namene, tj. pričeli računati na naraščajoče število prostovoljcev, ki že sedaj in bodo v  prihodnje v še večji meri brez plačila opravljali delo, ki bi ga morala država sama in tako poskrbeti za ustvarjanje novih delovnih mest.

Spraševali smo se tudi ali je prostovoljstvo v t. i. državah v razvoju le oblika neokolonializma in zakaj so tisti »drugi«, ki so prejemniki prostovoljske pomoči, avtomatsko v podrejenem položaju.  In ali gre samo za tiste »druge« s katerimi se lahko identificiramo, ker menimo, da si za svoje stanje niso krivi sami, ampak tudi za tiste, katerih način življenja in razmišljanja nam ni blizu.

Sklep javne tribune je bil, da seveda ne gre zanikati mnogih pozitivnih strani prostovoljstva, vendar mora prostovoljstvo  dolgoročno nujno voditi v družbeni aktivizem, ki ima za cilj dejanske družbene spremembe ter številno, artikulirano in glasno civilno družbo, ki bo ustvarjala družbene spremembe z izzivanjem  statusa quo.

MISC INFOPEKA 2019 | Avtorji | Politika uporabe piškotkov