Svojo razburljivo pot bosta delila z nami na ciklu 3 potopisnih predavanj. Z lastnimi refleksijami doživetega in praktičnimi nasveti za popotnike bosta na tretjem potopisu predstavila Kirgizistan.

Več informacij lahko najdete na njunem blogu: http://d7000blog.nikonsvet.si

VABLJENI V PETEK, 18. MAJA, OB 19.00 V MISC INFOPEKA (PRTLIČJE PRENOVLJENE UPRAVNE STAVBE), KULTURNI CENTER PEKARNA, OB ŽELEZNICI 8

Naveličani potopisov, ki delujejo kot TOP SHOP reklame?

http://www.facebook.com/pekarnapotopisi

Barbara Omerzu je 22. marca v prostorih Galerije delila svojo izkušnjo v Dublinu, kjer je v okviru programa EVS, Mladi v akciji (Youth in action), 11 mesecev sodelovala v mladinski organizaciji Aisling Project. Organizacija nudi otrokom iz socialno problematičnega okolja učno pomoč in kvalitetno preživljanje prostega časa. Z otroki je sodelovala pri pripravi in izvedbi gledališke predstave kot moderne verzije Kristusovega rojstva, plesnih in pevskih točkah, izdelavi otroške slikanice, šolskih izletih in drugih aktivnostih.

Skozi pripovedovanje in slikovni material je delila tudi izkušnje iz številnih potovanj po »zelenem otoku« –  izlet v Donegal, St Stephen’s green, Glendalough, Dun Laoghair, Baltimore, Malahide, Howth, Edinburgh …

Omenila je slavnega irskega pisatelja Jamesa Joyca in moderna glasbena izvajalca Mobyja ter Enyo, ki živita v bogatem Dun Laoghaireu.

S kolegico sta izvajali tudi projekt o preprečevanju nasilja v obliki ustvarjalnih delavnic. S tem sta opozarjali na problematiko in odpravljanje nasilja v Dublinu, saj se še vedno pojavljajo izgredi med katoliki in protestanti. Desetletja nasilja, sovraštva, nezaupanja, nepoznavanja in nestrpnosti so vodila do ločevanja na Severnem Irskem, ki nima primere. »Zidovi miru« sredi Belfasta kažejo na resnost netolerantnosti med pripadniki dveh verskih prepričanj. Protimonarhična čustva podpihujejo zlasti mediji, vse več mladih pa si prizadeva pozabiti na preteklost in sovraštvo. Danes na Irskem živi le še 4 % protestantov.

V primerjavi s Slovenijo je na Irskem še vedno precej šol imenovanih po krščanskih svetnikih, kar kaže na nekdaj močan vpliv katolicizma na kulturno in socialno življenje. Barbara je opozorila na irski splošno nezdrav način prehranjevanja, ki se kaže tudi v šolski kuhinji. Slabost irskih šol je ravno tako neznanje tujih jezikov, ker se jih ne učijo. Kljub temu da sta na irskem dva uradna jezika, irščino govori le še manjšina prebivalstva. Mladina je ne uporablja.

Poudarila je tudi problem slabe ekološke osveščenosti in brezbrižnega odnosa do okolja. Notranjost države predstavljajo širne planjave, porasle z bujnimi travniki in pašniki, zaradi česar je otok tudi dobil ime »zeleni otok«, ki pa so posledica človekovega poseganja v naravo. Gozdovi na Irskem predstavljajo le 9,6 % površine države, kar je takoj za Islandijo najmanj v Evropi.

Na Irskem predstavlja zelo velik problem prekomerno izseljevanje ljudi in iskanje zaposlitev zaradi gospodarske krize, padca vlade in njenega prekomernega zadolževanja. Zelo veliko ljudi je brezposelnih. Tudi najemnine stanovanj so v primerjavi s slovenskimi občutno dražje.

Zanimivosti, ki jih je Barbara izpostavila:

Praznik Halloween prvotno izvira iz Irske. Irci so običaj izrezovanja buč prenesli v Ameriko v času preseljevanja.

Irsko zastavo sestavljajo tri barve; zelena predstavlja Irsko, oranžna Anglijo, vmesna bela barva pa izraža mir ali spravo med obema.

Predsednik Obama ima irske korenine.

Barbara je omenila tudi stare keltske legende o škratu Leprechaunu, ki pravi, da moraš slediti mavrici do njenega konca in našel boš njegov lonec z zlatom, vilah in drugih bajeslovnih bitjih.

Zaključil bi še z eno keltsko legendo, ki jo je pisateljica Colleen McCullough uporabila za osrednje sporočilo v svojem romanu Pesem ptic trnovk.

»Legenda pripoveduje o ptici, ki poje slajše

kot katerokoli drugo bitje pod soncem,

a le enkrat v življenju.

Od dne, ko zapusti gnezdo, išče in išče trnov grm

in ne odneha, dokler ga ne najde.

Med njegovimi neprijaznimi vejami

se s prsmi nasadi na najdaljši, najostrejši trn

in iz grla ji prikipi pesem.

Čeprav umira, se povzdigne nad smrtni boj

in zažgoli bolj milo od slavca,

bolj vedro od škrjančka.

Eno samo prečudovito pesem zapoje,

plačati pa jo mora z življenjem.

Toda ob tej pesmi ves svet potihne in jo posluša

in sam Bog v nebesih se smehlja.

Zakaj kar je najboljše in najlepše,

Dosežemo le za ceno velike bolečine …

Tako vsaj pripoveduje legenda.«

Tomaž Podbevšek

več slik na: http://www.facebook.com/media/set/?set=a.143777459084209.27350.100003558680699&type=3

Svojo razburljivo pot bosta delila z nami na ciklu 3 potopisnih predavanj. Z lastnimi refleksijami doživetega in praktičnimi nasveti za popotnike bosta na drugem potopisu predstavila Kitajsko.

Več informacij lahko najdete na njunem blogu: http://d7000blog.nikonsvet.si

VABLJENI V PETEK, 20.APRILA, OB 19.00 V MISC INFOPEKA (PRTLIČJE PRENOVLJENE UPRAVNE STAVBE), KULTURNI CENTER PEKARNA, OB ŽELEZNICI 8

Napovedujemo v maju …
Kirgizistan (osredna Azija) + Kako se pripraviti in načrtovati daljše potovanje

Naveličani potopisov, ki delujejo kot TOP SHOP reklame?

http://www.facebook.com/pekarnapotopisi

Na potopis sem se pripeljala s pisanim Infopekinim Maribajk kolesom, kot (skoraj) prava Nizozemka. Vstopila sem v preddverje Galerije na Koroški cesti, in se znašla v samem središču rdeče cone Amsterdama! Pa naj se popotovanje začne!

Živa Čonkaš je leto svojega življenja preživela na Nizozemskem. Kot EVS prostovoljka se je pridružila amsterdamski mladinski organizaciji, ki je podnevi delovala kot youth-club z raznovrstnimi delavnicami za lučkarje in tehnike, otroškimi zabavami in ustvarjalnimi delavnicami… ponoči pa se je prelevila v glasen komercialni party klub, kamor je pritegnilo tako domačine kot turiste.               »Zdelo se mi je super, kako so znali združiti delo z zabavo, in kako so se med seboj pomešali vsi sloji ter generacije družbe,« opisuje svojo EVS izkušnjo Živa. »Vsi smo se odlično razumeli. Mladi, ki so si želeli novih izkušenj, uporniki, ki se niso znašli v sistemu in družbi, starejši brez zaposlitve…« Prostovoljstvo povezuje;-)

Živa je z ostalimi prostovoljci živela v hiši, kjer naj bi strašilo. »Prejšnja skupina, ki je živela tu, se je vsak večer napila, da bi lahko ponoči mirno spala,« je dodala v smehu Živa. »Renčanje psa ponoči, mrzla sapa, ki jo začutiš tik ob sebi… Vendar ostajam prepričana, da je bil z nami dober duh.« Po njenih izkušnjah sodeč, so se kljub vsemu zelo zabavali. Svoje EVS leto opisuje tako: »na začetku je vse novo in vse drugačno in vse super. Uživaš v učenju in raziskovanju države in ljudi ter dela, ki ga opravljaš. Nato pride obdobje krize. Vse primerjaš s svojo državo, na misel ti prihajajo negativne besede, nič se ti ne ljubi, pogrešaš domače pivo za dva evra… V zadnji tretjini pa padeš v proces jeze, saj zmanjkuje časa, še bi potoval naokoli, veliko stvari bi še rad dokončal. In se ponovno postaviš v zagon.«

Vsem, ki nam je všeč Amsterdam, pa nam počasi že zmanjkuje denarja, pušča Živa nasvet: »v supermarketih imajo zastonj promocije kave!« In tudi sicer nas je Živa navdušila nad biseri Amstredama, ki jih najbolje odkriješ tako, da se enostavno prepustiš in si dovoliš »izgubiti se v mestu«. Mlini na veter, kanali in življenje na vodi; izložbe second hand trgovin, številni muzeji in odkrita velika okna brez zaves (Nizozemci ničesar ne skrivajo in se ne sramujejo); tako majhna stanovanja, da moraš na zabavi lulati z odprtimi vrati kopalnice; prijazno osebje v Coffeeshopih; direktni Nizozemci, ki ne govorijo med vrsticami; mizica in stoli na ulici, kjer ne strežejo pijače, ampak jih prebivalci postavijo na pločnik, ko pokuka sonce…

Debato smo nadaljevali tudi z bolj kritično obarvanimi temami. O tem, kako Evropska unija krči Red Light District, o različnih pogledih na skvotersko gibanje, o drogah in zakonih, o tihi segregaciji, ki se pojavlja v nizozemski družbi…

In še zanimivost. Ali veste, kaj pomeni XXX znak, ki ga opazimo na vsakem koraku Amsterdama? Mnogi ga povezujejo s pornografsko industrijo, saj ga je le-ta vzela za svoj prepoznavni simbol. V resnici pa pravi pomen izvira iz leta 1505, časa, ko je bil Amsterdam še ribiško mesto in simbolizira tri nezgode tistega obdobja: požar, poplavo in kugo.

Sara

več slik na: http://www.facebook.com/media/set/?set=a.131121173683171.22255.100003558680699&type=3

v skupini, ki pripravlja potopise, smo se trudili objavljati vabila ter plakate prihajajočih dogodkov in nato še posebna osebna “poročila”. sfižilo se nam je tako pri prvem kot pri drugem. da se odkupimo našim potencialnim bralcem bom v tem postu prilepila plakata za že minula potopisa o Irski in Mehiki. lahko pa že preberete kako je Ines doživljala same priprave in Petrino predstavitev Mehike (http://www.infopeka.org/prostovoljstvo/?p=1150), medtem ko besedilo za Nizozemsko in Irsko še čakamo. kdor čaka, najbrž dočaka, ali pa tudi ne.

infopeka je nazaj v pekarni; v svojih starih a zdaj skoraj povsem novih prostorih (prenova upravne stavbe).

no in tam zdaj vsak ponedeljek od če se ne motim 16.00 poteka Pekarna dobiš daš (bomo jim rekli, naj kaj napišejo o dejavnostih, ki jih izvajajo in priložijo še slike)

ob torkih in četrtkih načeloma med 9.30 in 11.30 medgeneracijske delavnice, ki jih izvajamo v sodelovanju z domom Danice Vogrinec. poanta je druženje različnih generacij, izmenjava veščin itd itd. izdelujemo čudovite vrečke/torbice, ki jih boste če ne prej lahko v živo videli na osrednjem dogodku festivala prostovoljstva (bomo pa se potrudili in malce poslikali vse skupaj)

prostovoljci se individualno glede na želje in potrebe dobivajo z uporabniki in jim nudijo brezplačno učno pomoč

prostovoljci, ki vodimo mladinske delavnice imamo sedaj poleg izvajanja že napisanih delavnic Društva za preventivno delo nalogo, da sami sestavimo delavnico, ki jo bomo predstavili na zaključnem delu seminarja 11. in 12. maja na Ptuju.

v preteklem tednu smo se dobili z etnologinjo Jernejo Ferlež, ki nam je dala nekaj napotkov za pogovor, katerega glavna vodila so zanimanje, spoštovanje in recipročnost, ter namige o tehnikah beleženja. v tednu od 16. do 21. aprila bomo namreč obiskali ostarele občane in se z njimi pogovarjali o njihovi mladosti, odraščanju na podlagi česar bo v maju za ogled na voljo razstava.

to in še veliiiiko več ..

želim lep preostanek ponedeljkovega večera, bodite dobro!

kaja

Končno je vse nared, slišijo se še zadnji verzi pesmi La bamba, Kaja hitro zgrize še preostanek tortilja čipsa v ustih, Tinka spregovori uvodne besede – in obiskovalci se prelevimo v gobe, ki vpijamo vsako dano informacijo kot dež, na podlagi katerega osebnostno rastemo.

Petra je sama potovala po Mehiki, mesec dni. MEHIKI! SAMA! Preko couch surfinga je pri svojih rosnih 18 letih mesec dni preživela v Mehiki in to v času, ko je po svetu razhajala prašičja gripa. Če si upaš, si pač upaš. Mafijski karteli, droga in kriminal so bili moji predsodki o tej državi, ki jih je Petra v dobri uri s svojimi zgodbami zagotovo razbila – še več, nadomestila jih je s pripovedmi o družbi, ki ceni družinske vezi, prekipeva od nacionalnega ponosa in stremi po boljši prihodnosti z več priložnostmi. Predstavila je njihov odprt ter ljubeč odnos do tujcev, mesta, ki jih je na poti obiskala in naravne lepote, ki jih je izkusila.

Pravijo, da so začetki težki in tudi ona se pred svojim potovanjem soočala s strahovi. Razpotja, katerih odločitve te definirajo. Sama se je odločila poleteti in temu primeren je bil tudi naslov njene predstavitve – NE BOJ SE LETETI. Hkrati pa je tudi nas prisilila, da smo se soočili s svojimi… svojimi željami – in razlogi, da jih ne uresničujemo. Marsikdo ima željo potovati po svetu, vsakdo pa ima tudi izgovor zakaj ne potuje – denar, čas, faks… strah. Petra nas je postavila pred dejstvo: če je želja dovolj močna, boš našel tudi način. In mislim, da ima prav. Želja po novih izkustvih in spoznanjih mora pretehtati strah. Nato se prične pisati zgodba… zgodba primerna za PEKARNA POTOPIS.

Ines

več slik na:

http://www.facebook.com/media/set/?set=a.145280365600585.27858.100003558680699&type=1

To je bil naš prvi projekt, naš prvi otrok, ki je z skupnim trudom uzrl svetlobo in zaplaval z nami v neznane vode. Uspelo nam je! Nobenih sanjarij in izmišljotin, samo resnica za vsakogar, ki želi spoznati svet.

Marko Polo je rekel, da se meje sveta širijo in da se ljudje morajo potruditi in potovati še dlje in dlje.  Zaradi globalizacije je svet postal večja vas, a kaj ko v ljudeh primanjkuje dovolj dobre volje, da bi ta fenomen hitrega potovanja in povezovanja pripeljal do prijateljstva in razumevanja. Stik smo že navezali, pa čeprav samo iz želje do bogastva. Prišlo je do izmenjave koristnega znanja, tistega, ki smo si ga sami želeli, tistega potrebnega za večje medsebojno poznavanje in razumevanje različnih ljudstev pa smo zapisali v knjige in odložili na police.

Naš prvi potopis se je odvijal v Galeriji na Koroški cesti 18, Maribor ob 18 uri. Lagala bi vam, če bi rekla, da so bile priprave enostavne in da smo že pol ure pred začetkom vsi mirno sedeli in čakali trumo ljudi. Veliko je potov, veliko birokracije in še več mailov. Res se sprašujem, kako jim je včasih uspelo kar koli izvesti brez računalnikov in telefonov. Minute pred šesto je neumestni strah, kaj če nihče ne bo prišel, nadomestil drugi strah, kje bomo še našli nadomestne stole za toliko ljudi, ki kar niso in niso nehali prihajati v Galerijo. Vse smo rešili. Počasi je indijska glasba utihnila in začelo se je potepanje po Nepalu in Indiji z Špelo in Liorjem.

Degustacija, svečke, dišeče palčke in Nepalske zastavice so naelektrile ozračje in atmosfera je bila odlična. Res smo se potrudili in opravili najbolje kot smo znali. Cilj, ki smo si ga zastavili smo osvojili, zdaj pa smo pripravljeni, da potopise dvignemo še na višji nivo in res postanejo POTOPISI, KI TO NISO.

Tinka

več slik na:

 http://www.facebook.com/media/set/?set=a.121933191268636.16623.100003558680699&type=3

]]> http://www.infopeka.org/prostovoljstvo/?feed=rss2&p=1142 0 http://www.infopeka.org/prostovoljstvo/?p=1133 http://www.infopeka.org/prostovoljstvo/?p=1133#comments Sat, 03 Mar 2012 10:54:58 +0000 kaja http://www.infopeka.org/prostovoljstvo/?p=1133 Posvetite 8. marec – dan žena, izjemni ženski, ki bo v sklopu predavanj Pekarna potopisi predstavila svojo prostovoljsko izkušnjo na Nizozemskem. Živa Čonkaš je namreč 11 mesecev preko EVS (Evropske prostovoljne službe) opravljala delo v mladinskem klubu. Potopis brez faktografskih podatkov prepisanih iz priročnikov, a z veliko mero osebnih opažanj, tako o državi, kot tudi o sebi ter seveda o programu EVS vas bo zagotovo navdušil in motiviral.

VABLJENI 8. MARCA OB 18.00 URI V PROSTORE GALERIJE NA KOROŠKI CESTI 18! VSTOP PROST!

Naveličani potopisov, ki delujejo kot TOP SHOP reklame?

Na njunem blogu si lahko preberete informacije o popotovanju iz prve roke http://d7000blog.nikonsvet.si/

Svojo razburljivo pot pa bosta delila z nami na ciklu 3 potopisnih predavanj, ki to pravzaprav niso. Z lastnimi refleksijami doživetega in praktičnimi nasveti za popotnike bosta na prvem predstavila Nepal in Indijo.

Vabljeni na prvo letošnje potopisno predavanje, ki se bo odvilo v četrtek, 23.2.2012 ob 18.00 uri v Galeriji na Koroški cesti 18 v Mariboru.

 Naveličani potopisov, ki delujejo kot TOP SHOP reklame?

Cikel predavanj PEKARNA POTOPISI zagotavlja več kot le slike sanjskih plaž z razgaljenimi telesi. Nadaljujemo z novim tipom potopisnih predavanj, katerih namen je privabiti širšo publiko in vzpodbuditi  kritično mišljenje na podlagi izkušenj in videnj popotnikov. Potopisi predstavljajo prvi korak v svet rušenja individualnih predsodkov kot tudi družbenih stereotipov, hkrati pa s koristnimi informacijami spodbujajo mobilnost na naslednjem nivoju – ko potovanje dobi pomen in ko z njega prineseš več kot le porjavelo kožo.

Kje je umetnost? Kje je slika, kje je knjiga, kje je glasba? Zakaj je vse tiho? Kje?

Vprašanje o naravi umetnosti prepuščam drugim. Pravzaprav me sedaj sploh ne zanima kaj je. Bolj me zanima kje in zakaj.

Zakaj vse to, proslava ob Prešernovem dnevu, in zakaj beremo knjige in zakaj hodimo v gledališče in zakaj v galerije in zakaj smo letos EPK? In zakaj bodo med prvimi ukinili ministrstvo za kulturo? In kdo je spet pustil vrata odprta, kdo je pustil Svetlani Makarovič, da spet sovraži?

Včasih je umetnost bolj kot katerokoli drugo sredstvo ljudstvu posredovala duh časa. Ta nas danes prehiteva, globalizacija je povzročila namreč to, da že vsi vemo kaj pričakovati. Kar pa ne pomeni, da je umetnost izgubila funkcijo kot nosilka duha časa. Če ga že ne posreduje prva, ga pa posreduje najmočneje. In zato je umetnost že sama po sebi angažirana. In je lahko intimna pesem bolj angažirana od bevskajočih glasov političnih parol, ponekod posredovanih bolj, ponekod manj med vrsticami, saj v svoji drži nagovarja bolj osebno, kot se vidi recimo pri pesmi Tibor Hrs Pandurja, One Revolution per second.

(Tibor Hrs Pandur, One Revolution per Second)

»Brezciljni Slovenec
Slovenec: 3 dinarje«¹
drka na ruševinah kipa svobode:
Za vse je kriva Primicova Julija
»Tvoj dih je moj bajonet«
In če bi mu dala
Bi lahko spremenil svet
Bil velik poet
Samo ko je bil zadet
2005 se je še vedno fural na novoromantiko
In končno shekal
da ne morš skoz luksuza pičit
In vse, kar naj bi bil al moral bit
je vršalo okrog njega kot duh prednikov:
»Janez ponižni
Janez strahopetni
Janez črnoobrobljeni«²
Metafizično mrtev
2,4 svetlobnih let od Alfa Centauri

Zdi se, da se književnost obrača nazaj vase. Kosovel bi tako tudi danes lahko rekel, vse je ekstaza, ekstaza smrti. In res, stolpi zapadne Evrope propadajo, in možnosti, da Evropa kot jo poznamo obstane, so baje enake tistim, da propade. In kot da pritisk vsesplošne krize na človeka ni dovolj, skozi čas so nas oropali vseh udobnih iluzij. Padla je religija, padel je človek, tudi znanost pada. Vsak človek je danes že malo postmodernista in se zaveda, da živi med konstrukti, ki si jih je postavil sam.

Sledi vprašanje, kaj je za podrtimi zidovi našel. Pričakovali smo… razsvetljenstvo, odrešenje, katarzo, vsaj 10 eurov… a smo namesto tega dobili težko turobnost, ki nas sili k begu nekam drugam. V umetnost. In bežim v knjige. Se umikam v iluzije, ki so edin paradiž, iz katerega me ni mogoče pregnati.

Postavi se tudi vprašanje, kam se ima umetnost razviti, v tem temnem niču? Umetnost bomo razvijali mi, nekoč, razvijali jo bomo otroci poražene generacije, otroci televizije, otroci interneta, brezčustveni otroci, razčlovečeni otroci. In na prvi pogled se zdi, da nastali otroci niso zmožni ustvariti novega, in da hipsterji, odmaknjeni od sveta že do točke, da grabijo po preteklosti, ne zmorejo prevetriti teme po kvazi razsvetljenstvu. In potem se pojavijo takšni, kot je Katja Perat in napišejo pesem Delam Umetnost.

Določena milost je v tem, da se rešiš
v umetnost. Milost, v kateri govoriš
razrešen prisile enega samega pogleda,
ki onemogoča govor in opozarja na nesposobnost,
ki se ji nikdar zares ne izogneš,
nepripravljen preživeti izpostavljanje ,
ki ga zahteva to, da si človek.

Katjo Perat pri 24-ih letih primerjajo s Tomažem Šalamunom. In če slučajno ne veste, to je dobro. Dokaz torej, da umetnost ne odmira. Dokaz, da je ne bi smeli odrezati iz življenja. In vendar ljudje režejo, in ponavadi prva pade umetnost, ker to je vendar mešanje zraka, razen seveda tiste ene nadaljevanke in tistih par knjigic, ki jih preberejo gospe na plaži, ker saj je pa ne potrebujemo. In ljudje režejo naprej, dokler ne ostane le štrcelj.

Umetnost moramo iskati  v človeku a obenem izven njega. Vede sodobnega sveta so nas slekle, sedaj propadajo še same, zato je skrajni čas, da si spet spletemo svoje lažne konstrukte. Pa tudi da če bo na vrhu vlade neki Janez, potem bo vsaj enkrat letno dež. In bo. Ker potrebujemonekaj, v kar lahko verjamemo.

In zato vse to skupaj, tu, kar morda najprej izvisi kot velika farsa in prisila, pa vendar sedaj, četudi nezavedno,smo za eno uro ubežali realnemu dogajanju, in rastemo in začenjamo videti v daljavi neko luč. Umetnost, ki se sveti. Sedaj jo vidim. Umetnost, sredi iluzij.