Prostovoljsko delo mladih za mlade

Pravkar sem dodala imena letošnih prostovoljcev sem na blog (lahko vidite pod zavihkom prostovoljci -> 2011/2012). Na naslednjem sestanku in preko mailov pa jih bomo še vzpodbudili, da napiše vsak par besed o sebi in svojem prostovoljnem delu v Infopeki.

Skratka, ko sem odprla wordov dokument (no pa tudi že prej na sestankih) sem si rekla, uff mater nas je dosti. Kar je suuuuper ! Vsak petek sem med 16.00 in 18.00 na mestu informatorja v Infopeki. Danes sem si zadala nalogo, da letošnje prostovoljce “vnesem” na blog (kot sem že napisala zgoraj). Malo sem pogledala prejšnje poste in stare sezname prostovoljcev. Ugotovila sem, da število iz leta v leto tendenčno narašča. Če sledimu troletnemu trendu lahko napovem, da nas bo naslednje leto 54. Ugotovila sem namreč, da nas je bilo v šolskem letu 2009/2010 24, 2010/2011 34, 2011/2012 pa 44. ZABAVNO!

Moram rečt, da smo letost pridni, ampak na blogu to ni ravno vidno. Slabo mi to updejtamo.
O brezplačni učni pomoči ne morem zapisati kaj dosti, ker glede te dejavnosti nisem ravno nekaj na tekočem. Druženja pekarna dobiš daš potekajo ob ponedeljkih. Tudi letos tam počnejo najrazličnejše zanimive stvari. Na naslednjih srečanjih bodo izdelovali pustne maske.
V letošnjem letu smo začeli izvajati mladinske delavnice na nekaterih osnovnih šolah v Mariboru. Zanje smo se posebaj izurili na enotedenskem usposabljanju na Ptuju (katerega je par postov nazaj Tomaž zelo lepo ospisal). Delavnice potekajo brez večjih zapletov. Tako mi, kot otroci se imamo fajn. Nekatere nas muči zgodnja ura, ampak sčasoma se navadiš, da se pač ob torkih zbujaš ob šestih, greš na dva avtobusa in potem eno šolsko uro preživiš z polovico osmega razreda (tako je vsaj pri meni). Drugače pa moram reči še, da so te delavnice zelo dobre za nas, ki jih vodimo in za otroke, ki jih obiskujejo. Bomo v prihodnje zapisali nekaj več o teh delavnicah, jaz namreč počasi ohajam domov, moram pa par besed namenit še kritičnemu informiranju. Tooorej ta skupinica je letos kr precej aktivna. Organiziramo namreč Pekarna Potopise (prvi bo na sporedu konec februarja), medgeneracijske delavnice ob mednarodnem letu medgeneracijskega sodelovanja. Povezali se bomo z društvi upokojencev in domovi za ostarele in organizirali sklop delavnic v katerih bomo izdelovali vrečke in jih nato s sitotiskom potiskali. To pa še ni vse, kar se tiče mlajše mariborske populacije želimo vzpodbujat, da se udeležujejo kulturnih dogodkov v mestu. Za ta namen pripravljamo infopekin paket kulture, v katerega vključujemo zanimive, aktualne dogodke. Povezali smo se tudi z Gustafom, kjer poteka malo morje različnih koncertov, ki pa so žal bolj slabo obiskani. Promoviramo tamkajšnje programe in pripravljamo neke vrste gverilsko akcijo.
Ma to bi bilo iz moje strani za enkrat vse, grem domov.

Vsem skupaj želim en super petek, da se imate ful fajn in še malo boljše !

kaja

Letos na so se na Infopekino novoletno zabavo prostovoljcev povabila zanimiva bitja. Zdi se mi, da so prišla iz vseh tistih knjig, ki mi jih je prebirala mama ali pa sem jih pred kratkim prebrala celo sama. Jelenček Rudolf, Čebelica Maja, Winnetou, Deklica z vžigalicami, dekle iz Ljubimca, Kekec, Pika Nogavička, japonski animi Rrima Toya in Misa – Misa, Grayerjeva varuška, Maruška Potepuška, Alica iz čudežne dežele, Vodnica po galaksiji in Mr. Smith so se v petek, 16. decembra zabavali v naših prostorih.

Svet tega še ni videl. Najprej so nam praznično okrasili vse prostore, potem pa pojedli skoraj vse priboljške (čipse, smokije, kekse) in popili vse dobrote v tekoči obliki. Nato so poskušali nekaj plesati, a to še zdaleč ni bilo podobno normalnemu, spodobnemu plesu. Kolikor mi je uspelo izvedeti iz mojih skrbnih opazovanj, imam občutek, da so se šli tudi nekakšno igro, kjer so krilili z rokami in nogami ter si pošiljali neko nevidno energijo. Pri tem so se smejali kot nori. Čudne stvari so se dogajale tistega petka, vam rečem. Še dobro, da sem bila tako urna, da sem vsakega ujela v fotografski objektiv. Na našo tablo v manjši sobi so se celo podpisali, kot da bi želeli za seboj pustiti kakšne dokaze. Ko so se naveličali mahanja po zraku, so preko laptopa – pazi to, znali so ga uporabljati! – predvajali glasbo z besedilom in se šli karaoke. Drli in grulili so kot zmešani, včasih bolj ubrano, včasih čisto mimo, skratka dobila sem občutek, da pri tem zelo uživajo. Ker moji prebrisanosti ni konca, sem posnela del tega nastopa (posnetek je dostopen na: http://www.youtube.com/watch?v=6TB_Xz0szhU&feature=youtube_gdata). Mojemu fotoaparatu pa je žal zmanjkalo baterije ravno takrat, ko je Deklica z vžigalicami ugotovila, da karaoke snemam in je skoraj histerično zakričala v kamero – smešno, da dol padeš. Čeprav se mi ubogo dekle res smili. Po dolgem času se je malo najedla, napila in predvsem zagrela, saj je bila reva že čisto premražena. Občutek imam, da je bil indijanec Winnetou zelo zaščitniški do nje, kot starejši brat, a se mu je tistega večera tako mešalo, da je raje plesal in pel kot pa skrbel za ubogo revo. Jelenček Rudolf in Vodnica po galaksiji sta se cel čas samo smejala, čeprav sem opazila iskrice privlačnosti med Vodnico in Mr. Smithom, ki me je bolj spominjal na Bonda, James Bonda. Japonski animi sta druščino zaradi nepredvidljivih okoliščin (verjetno je bil na Japonskem spet kakšen potres :/) zapustili še pred karaokami. Grayerjeva varuška je bila tisto noč varuška pisane družbe knjižnih junakov, na skrivaj pa ji je pomagalo skrivnostno dekle iz Ljubimca. Še najbolj bi bilo treba poskrbeti za Alico, ki je bila v drugi dimenziji čisto zmedena, a se je potem na srečo dobro prilagodila. Pika Nogavička je bila za čuda malo bolj umirjena kot ponavadi, ker ni tako nagajala; je pa res, da je družbo napeljala na tisto čudno igro, kjer so potem vsi krilili in mahali in se smejali. Zanimiva kombinacija sta bila Kekec in Čebelica Maja, ki sta mi ukradla moj fotoaparat (si predstavljate, kakšna predrznost?!) in se z njim samovšečno fotografirala. Najbolj občutljivo bitje tistega večera je bila, seveda, Maruška Potepuška, ki se je zbranim bitjem na njihovo željo (poklicali so jo po mobitelu – mimogrede, nisem vedela, da so tako napredni!) pridružila malce kasneje kot ponavadi, saj je pred tem od naporne poti verjetno počivala in poležavala.

No, dovolj besed. Ker slike povedo veliko več, predlagam, da si jih kar ogledate in sami presodite, kako je izgledala tista noč. Čeprav je bil to večer knjižnih junakov, čudnih iger, petja in žretja, sem se kljub vsemu imela fajn. Opisano s Kekčevimi besedami – Juhuhu!

Še konec, čisti konec (ker je pač zadnji dan starega leta): Vsem želim odštekano, nenavadno, nepredvidljivo, zabavno in čudovito leto 2012. Naj bodo naš vzgled knjižni junaki, naj nas po novih, neuhojenih poteh z otroško razigranostjo popeljejo do novih spoznanj. Srečno!

Lucia

V času pospešenega oglaševanja, ko je potrebno ljudi pritegniti hitro in z udarnimi besedami, smo tudi prostovoljci MISC Infopeke našli sami sebe. Posneli smo jingle – kratko melodijo, ki se uporablja v oglaševalske namene.
Po zanimivem letu in številnih druženjih so se med Infopekači pojavile tiste najbolj smešne “interne fore”. In ker je ena še posebej izstopala, smo jo želeli deliti z vami. Tako smo se v času, ko kostanji padajo z dreves odpravili v Magdalenski park in v naravi postavili svoj snemalni studio, ki je bil deležen mnogih začudenih pogledov in dvignjenih obrvi.
Vendar, ker pa je cel čar interne fore v tem, da je interna (skrivna), vam v jinglu nismo razkrili čisto pravega pomena, temveč je prostora tudi za lastne interpretacije.
Prisluhnite torej našim besedam in uživajte ter se nam pridružite pri naših prostovoljskih dejavnostih.
Jingle lahko ujamete, oz. mu prisluhnete vsak dan na Radiu MARŠ (95.9 MHz / http://www.radiomars.si/ )

Maja R.

Na tradicionalnem zaključnem pikniku smo se tudi letos konec junija v mestnem parku zbrali prostovoljci MISC Infopeka. Popoldan smo preživeli ob takšnih in drugačnih prigrizkih, igrah in debatah. Urška je tudi letos poskrbela za slavnostno podelitev priznanj in srečelov, mi pa smo ji v zahvalo za vse maile, sestanke, informacije, pomoč in koordinacijo podarili darilce.
Čas je hitro mineval . Začelo se je temnit, stemnilo se je. Trava je postala mokra, napočil je čas, da se odpravimo kam drugam. parti parti.

Pa je minilo še eno šolsko leto in s tem še eno leto delovanja v Infopeki. Bilo je izjemno razgibano, še bolj kot ponavadi. Morda zaradi preventivnih delavnic, s člani katere sem se tako dobro ujela? Morda zaradi novoletne zabave prostovoljcev v stilu osemdesetih? Morda zaradi izdelovanja toasterja in Prostovoljskega mesta? Bilo je res super. Maj in junij sta minila kot bi mignil, izpitov na faksu pa je bilo žal vedno več. Čeprav so aktivnosti v Infopeki še zmeraj potekale, smo bili že vsi z mislimi daleč od dela, mature in izpitov. Vse je bilo tako kot ponavadi, na sporedu so bili tako lenobni sestanki z veliko smeha, kot tudi nervoza prostovoljcev zaradi mature in izpitov.

Tako je v naše ustaljeno okolje nekega poznopomladnega dne prispelo pismo s povabilom, da se udeležimo podelitve za Naj prostovoljca 2010. »Hjoj, pa ne še zdaj to! Kdo se bo vozil na Brdo pri Kranju in to sredi največje norišnice v šoli? Ni šans, da se bo kdo tega udeležil,« sem si mislila in se hkrati jezila, da še zmeraj nisem naredila izpita za avto – v tem primeru bi se takoj javila; Danila Türka in njegove žene Barbare (kot častnih sponzorjev) pač ne vidiš vsak dan. Po dolgem oklevanju in razmišljanju sem ugotovila, da mi v tej poplavi učenja kakšen dan oddiha pač ne bo škodil. Učenje bo že počakalo, jaz hočem videt Türka! In sem šla. Mentorica Urška je bila kar vesela, da se je končno nekdo javil. Še dobro, da sem se lahko tja peljala z gospodom Marjanom iz Društva za samopomoč Drava, priključile pa so se še gospe iz Drušva za pomoč na domu Maribor. Pot je hitro minila, k čemur je zagotovo pripomogla tudi fajn družba. Potem se je vse odvijalo zelo hitro. Prišli smo v dvorano in izvedela sem, da se je letos na natečaj prijavilo še več prostovoljcev (okoli 200, če se ne motim), za naj prostovoljski projekt pa kar 58 različnih projektov iz cele Slovenije. Zamislite si še vse pomembne ljudi, od ministrov do sorodnikov in drugega spremstva. Prepričana sem, da nas je bilo v dvorani najmanj 700. In potem se je končno začelo. Komedijantka in igralka Anamarija Mitić je s svojim voditeljskim parom spretno in nagajivo vodila prireditev, kjer nam je na flavto zaigrala ter zapela celo Tinkara Kovač. Bilo je lepo. Ko so začeli podeljevati nagrade za naj prostovoljce v treh starostnih kategorijah, sem se čudila neverjetnim opisom dela teh ljudi in si mislila, da bi jih lahko razglasili kar za superjunake. Aktivno sodelovati v šestih prostovoljskih organizacijah pač ni kar tako! Toda, če dobro pomislim, je vsak prostovoljec naj prostovoljec! Vsak da od sebe toliko, kolikor lahko –  delati po svojih najboljših močeh je največ, kar lahko storimo. Nato so prišle na vrsto nagrade za naj projekte. Najprej, seveda, posebna nagrada za največji projekt (Očistimo Slovenijo v 1 dnevu). Vedela sem, da je Infopeka na »tekmovanje« prijavila lanskoletni projekt Maribajk, a mi je Urška zagotovila, da bi v primeru nagrade to vedeli že prej, da bi nas zagotovo obvestili. Bila sem dokaj mirna, čeprav sem nekje globoko v sebi cel čas potiho premišljevala, kaj bi bilo, če bi nagrado dobili mi. Kaj bi storila? Bi lahko šla normalno na oder ali bi otrpnila? Premišljevala sem: »Joj, zakaj se nisem vsaj malo lepše oblekla? No, vsaj frizuro imam ok. Pa tolikooo ljudi je tukaj! Zakaj sem sploh prišla?« Neumne misli sem takoj odgnala, saj sem vedela, da imam preveliko domišljijo, ki me po nepotrebnem vznemirja. Ko sem končno sklenila, da o tem ne bom več premišljevala, sem zaslišala Anamarijo Mitić, ki je govorila o starih kolesih in njihovi predelavi ter o projektu, ki je tako nenavaden in poseben, da si zasluži nagrado. Otrpnila sem. Spomnim se, da sem naenkrat začutila svoje bitje srca, ki je postajalo vedno hitrejše, prijela sem se za usta in polglasno rekla: »O moj bog, to smo mi!« MARIBAJK je bil razglašen za NAJ MLADINSKI PROJEKT 2010. Tresoče in kot v sanjah sem odplavala na oder, kjer sem prejela diplomo, sončnico in vrečko z nagrado. »Ojej, saj to ne more biti res! Pa saj lani sploh nisem neposredno sodelovala pri tem projektu. Koliko ljudi! Pa Türk je tudi tam, hihi. Ampak na mojem mestu bi morali stati Urška in vsi ostali. Jooj, res bi se lahko lepše oblekla. Kak se tresem! No, vsaj kolo sem darovala. Ne morem verjet. Kak sem vesela!« Takšne in podobne misli so mi švigale skozi glavo, medtem ko sem tresoča stala na odru in opazovala naslednje nagrajence. Res super. Sledilo je še skupinsko slikanje s gospo in gospodom Türkom, organizatorji in vsemi nagrajenci. Ko sem se po mnogih čestitkah bližnjih sosedov (tistih, ki so sedeli zraven mene) končno vsedla na svoj stol, sem le na pol spremljala podeljevanje priznanj vsakemu prodstovoljcu, ki se je prijavil za naziv Naj prostovoljec (to je trajalo vsaj pol ure) in še en nastop Tinkare Kovač. Po prireditvi smo lahko poskusili (beri: se najedli) nadvse okusnih sendvičev in posladkali z odličnimi pecivi, štrudlji, različnim sadjem in celo s sladoledom. Sedaj sem bila že mirna, zato sem poklicala Urško in ji sporočila to neverjetno novico.

Potem smo se še malo slikali in se sprehodili okoli gradu z nepopisno lepo okolico. Na poti nazaj smo si privoščili še postanek na Trojanah, to se, seveda, spodobi in malce pokramljali o različnih dogodkih, pa tudi o naši nagradi. Te nismo niti malo pričakovali. Mislim, da noben sodelujoči pri projektu MariBajk, ki je prenavljal kolesa v Infopeki, na Dnevu za spremembe, na Dnevu prostovoljstva in na Lentu ni niti za sekundo pomislil, da bi jo lahko dobili. Konkurenca je bila namreč ogromna, mi pa očitno preskromni. Toda uspelo nam je in na to smo izredno ponosni. Še dobro, da bi bili zadovoljni tudi, če te potrditve ne bi dobili. V Infopeki je namreč naša največja plača nasmeh uporabnikov in njihovo osebno zadovoljstvo.

Lucia K.

Prijetno četrtkovo popoldne smo preživele v izdelovanju velikega toasterja. Tako smo se pripravljale na prihajajoči Festival prostovoljstva, ki bo potekal v sredini meseca maja v Mariboru. Bile smo pripravljene na nič kaj čisto delo, kjer smo rezale obliko velikega toasta, kateri bi naj veselo pozdravljal mimoidoče obiskovalce na grajskem trgu. »Skuhali« smo tudi posebno lepilo, ki nam je skupaj z koščki časopisnega papirja služilo kot material pri kaširanju dokončne podobe našega logota. Omenjena masa je kaj hitro spominjala na hrano (kakor za koga)… , zato smo med delom posegle še po osvežilnih jagodah ter se tako okrepčale. Čaka naš še končno barvanje, o katerem pa več v naslednjem prispevku …

Zala K.