pp: od puščavskih sipin do zasneženih vrhov

2014
02.21

Toliko zgodb smo že slišali o Indiji, toliko različnih vtisov in mnenj o tej resda raznoliki državi, saj je bil to v ciklu Pekarna potopisi že tretji potopis, kjer smo se dodobra posvetili Indiji. Vsakič na drugačen način, enkrat z motorjem, drugič kot del poti preko Azije. Tokrat pa sta nam svojo zgodbo predstavila Tomaž in Klavdija.

Pravijo, da osebe ne poznaš resnično v dno, dokler z njo ne potuješ. Par je slab mesec dni skupaj potoval po Indiji. Tako, z nahrbtniki na rame, z vlakom, med domačine, saj sama pravita, da »tipičnih belih turistov« tam, kjer sta se potepala, presenetljivo ni bilo veliko. »Kaj lahko pričakuješ od takšnega potovanja, ko se na pot odpraviš v paru,« sem se sama pri sebi spraševala. Najbrž veliko kompromisov, pogajanj, a definitivno tudi podporo, ko jo najbolj potrebuješ, od osebe, ki te poleg tebe, najbolje pozna. Lepote himalajskih vasic, pa (po tem, ko že ure capaš po ozki poti ob prepadu), še bolj idilično v spomin zariše dejstvo, da imaš ob v objemu košček sestavljanke, ki se popolnoma prilega tvoji obliki – svojega partnerja oz. partnerico.

Moje mišljenje o njunem potovanju se je izoblikovalo tekom predstavitve, ki sta jo pripravila. Ne toliko skozi njune besede, ampak skozi njuna dejanja, saj včasih le-ta povejo več kot besede. Manjše bojne praske so nastale ob borbi za tipkovnico in kako hitro prestavljati slike. »Nisem še povedal vsega,« je bilo mogoče razbrati in smo šli tri slajde nazaj. Pa spet naprej.. in nazaj. Spretno prevzemanje besede in pri tem ne mislim dopolnjevanje stavkov, kot se to dogaja v filmih :). Občutiti je bilo, da Tomaž in Klavdija, kljub temu, da sta par že kar nekaj časa, ne delita identičnih pogledov na njuno izkušnjo v Indiji. To je se pokazalo tudi, ko sta povedala, da je bila ona navdušena nad Taj Mahalom, Tomaž pa ne. Zanimivo, a vendar; to je to kar skušamo skozi Pekarna Potopise tudi predstaviti. Osebne izkušnje popotnikov. Ni presenetljivo, da par, ki je dan v novo situacijo, le-to različno doživlja.

Enkrat sem nekje prebrala, da bi se ljudje pred poroko morali odpraviti na malo daljše potovanje, saj lahko samo tako vidiš, če zveza, kljub vsem življenjskih pritiskom, normalno funkcionira.

Kljub vsem prikladno skritih razlikam in nestrinjanjih v predavanju Tomaža in Klavdije, pa smo ju na koncu opazovali v objemih, poljubčkih, držanju za roke in simpatičnih nasmehih. Čestitke, poroka odobrena!

Ines

998146_435247739937178_2018791515_n

več slik potopisa, ki to ni bil: Od puščavskih sipin do zasneženih vrhov

spoznavanje (delavnice travnih bilke na pš franceta prešerna, 28.01.2014)

2014
02.21

Druga delavnica na temo spoznavanja je potekala v kreativnem, pozitivnem duhu. Zanimivo je bilo opazovati tiho risanje, ki poteka tako, da na prazen list rišemo in se vmes ne pogovarjamo. Otroci so pri risanju sodelovali, drug drugega dopolnjevali in tako ustvarili unikatno risbo. Dogovorili smo se, da bomo ob koncu šolskega leta ponovno naredili skupno risbo in ju nato primerjali. Poleg kreativnega risanja smo socialne veščine krepili s številnimi drugimi atraktivnimi igrami (npr. igra – Če bi bil žival, bi bil ipd.). Srečanje smo zaključili s fotografiranjem (skupinsko sliko).

Tanja G

 

Današnja delavnica je bila precejšnje nasprotje prvi, saj smo bile prostovoljke bolje organizirane in smo med seboj že dobro sodelovale. Otroci so še vedno navdušeni nad igricami, a mislim, da se malenkost že pozna, da so starejši. Menim, da so bolj preudarni in mirnejši, radi pa tudi kaj komentirajo in debatirajo. Ni več problemov z držanjem za roke in ni več prepiranja, zakaj kdo ne bi sedel zraven koga. Očitno tudi naše male Travne bilke počasi odraščajo.

Maruša B

b2

b1

b3

… še o delavnici s petošolci

Teden je hitro minil in že je bil tukaj torek, ko je čas za Travne bilke. Tokrat sem se odpravila na delavnico prijetno vznemirjena, saj sem bila na vrsti za vodenje. Že res, da smo prostovoljke s skupnimi močmi prebile led na našem prvem srečanju, vendar nam je vsem to nekaj novega. Otroci so se pričeli zbirati v razredu in hitro se je izkazalo, da imamo nekaj več udeležencev. Prvi del našega srečanja je hitro minil, saj smo se igrali razne spoznavne igrice in tako utrjevali naša imena in se preko igre še podrobneje spoznavali. Otroci so bili precej razigrani, ampak s skupnimi močmi smo prostovoljke (po novem učiteljice za otroke) nekako umirjale razigrano vzdušje.  V drugem delu srečanja smo se lotili domačih nalog, na koncu pa nam je še ostal čas za igre, ki so jih predlagali otroci. Pri teh igrah otroci res uživajo in se sprostijo tako, da bi se igrali še kar naprej.  Iz naše zadnje aktivnosti, ki se glasi krog občutij, sem izvedela, da so otroci uživali na delavnici in da so se imeli zelo »fajn«. Takšna povratna informacija pa je za nas prostovoljke gonilna sila, da se z veseljem lotimo priprave naše naslednje delavnice.

 Tamara R

b6

b5

b4

Pekarna dobiš daš, mandale, obrazi in ostale stvari, ki polepšajo ponedeljek

2014
02.21

Ponedeljki imajo včasih takšno moč, da nas že na začetku tedna izmozgajo in nam celo vzamejo voljo. Takšen je bil tudi ta ponedeljek. Veliko obveznosti, opravkov, nalog. V Infopeko pritečem zadnjo sekundo in zadihano pripravljam pripomočke, ki jih bomo uporabili na današnjem srečanju Pekarne DOBIŠ DAŠ. Pogled se mi ustavi na tiskalniku, od koder prihajajo listi z natisnjenimi mandalami. Čarobni krogi, ki predstavljajo vesolje. Danes bomo ustvarili vsak svojega, se poigrali z barvami in vzorci in se po končanem delu mogoče vprašali, zakaj smo izbrali ravno to mandalo, zakaj ravno te barve. Ker nikoli ne zamudim priložnosti za samorefleksijo, sem v hipu navdušena. Le kaj bo nastalo izpod mojih utrujenih prstov, k čemu se nagiba moja podzavest?

Pripravimo prostor in kmalu se nam pridružijo otroci iz doma Antona Skale. Danes jih je z nami šest in pogled na njihove nasmejane obraze me napolni z energijo. Kako lepo je videti, da se vsi veselimo teh druženj, da komaj čakamo, kaj nam bo prinesel ponedeljek.

Listi z mandalami so razporejeni na mizi in vsak si izbere svojega. Začnemo barvati, hkrati pa zraven pomirjujoče glasbe teče tudi tih pogovor o tem in onem. Katere so naše najljubše barve? Prevladujeta zelena in roza. Sama sem v roza taboru – nežna barva, ki me spominja na sladkorno peno. Mmm, obožujem sladkorno peno, kljub nadležno lepljivim prstom, ki se jim ob uživanju tega posladka nikakor ne morem izogniti. Hehe, mandale očitno že delujejo – moje misli se ob vsaki barvi, ki jo izberem, gibljejo po samo mojem vesolju. Že omenjena roza, zelena, ki me spomni na travnike spomladi, modra, ki v mislih pričara nežne valove na površini toplega julijskega morja, rumena, barva trobentic, sonca in metuljčka cekinčka. Sodelujem v pogovoru, a hkrati uživam v podobah, ki jih pričara moja domišljija. Ko pogledam okrog, ugotovim, da so tudi ostali podobno zatopljeni v delo. Le kaj se podi po njihovih mislih? Katere barve izbirajo, zakaj ravno te?

Z Janjo se zapleteva v pogovor o Čukih. Ona je njihova navdušena oboževalka zdaj, jaz sem pred dvajsetimi leti veselo popevala ”ta vlak, ki tiho pelje svojo pot na vse strani sveta” vsakič, ko sem zaslišala zvok železnih koles na tračnicah. V mislih seveda ponovno zapojem, a nočem mučiti družbe z ”live” izvedbo. Posluh vsekakor ni eden izmed darov, ki so mi bili položeni v zibko.

Mandale so končane. Pisane, vzorčaste, privlačne. Z njimi okrasimo Infopeko in jih občudujemo. Moja je v pastelnih barvah, nežna, pomirjujoča. Nisem več izmozgana, počutim se polna energije, zato se z ostalimi prostovoljci dogovorimo, da bo naslednja igra risanja malo bolj dinamična. Vsak napiše na list svoje ime, nato liste damo sosedu. Ta nam nariše obliko obraza, poda dalje in pri naslednji osebi naš obraz dobi oči. Nato nos, usta, lase in tako naprej. Trudim se, da ne bi koga užalila s svojimi risarskimi (ne)sposobnostmi. Le kateri talenti so mi pravzaprav bili položeni v zibko?! Ob vsaki risbi, ki jo dobim v roke, se bolj nasmejim. Eden ima vse poteze narisane v zgornji tretjini obraza, tako da izgleda, kot da ima ogromen podbradek. Eden dobi roza brado. Eden ima pričesko, ki bi mu jo zavidal še Fresh Prince iz Bel Aira. Moj naglavni okras je tudi vreden omembe. Iz glave mi na vsaki strani štrlita dva šopa las, ki me seveda nasmejita do solz. Je pa narisana tudi moja neopazna špangica, pohvale za ostro oko!

Seveda se odločimo, da bodo tudi te umetnine romale na stene Infopeke, naj se vidi, kdo so sodelujoči in kaj počnejo. Začnemo se poslavljati, na hitro si ugrabim še nekaj napolitank iz vrečke, ki me vabi z mize, in s polnimi usti vpijem otrokom, da se vidimo kmalu. Srečanje se še ni prav kočalo, pa se že veselim naslednjega, saj me vsakič znova napolni z energijo, otroško radostjo in navdušenjem.

Sedaj, ko zaključujem ta tekst, se kot nova prostovoljka sprašujem: je Pekarna DOBIŠ DAŠ spretna besedna igra, izpeljana iz Pekarne Mišmaš, ali je to samo srečno naključje? Miselni opomnik: poizvedi, kdo si je izmislil ime, in vprašaj.

Kristina T

IMG_3526

IMG_3529

Prve delavnice Travnih bilk v šolskem letu 2013/2014

2014
02.21

Letošnje leto se je projekt Travne bilke še razširil, na OŠ Franceta Prešerna bodo vzporedno delavnice potekale kar v dveh razredih. S petošolci in šestošolci, slednji so naše delavnice obiskovali že lansko leto :).

Izkušnja s skupino novih otrok…

Tretji torek v januarju smo pričeli z delavnicami in kot vodja prve delavnice sem imela kar precejšnjo  tremo :). Kaj če otrokom ne bodo všeč aktivnosti, ki sem jih pripravila? Kaj če si ne bom zapomnila vseh imen? Kaj če ne bom dovolj stroga učiteljica? Takšna in podobna vprašanja sem imela do natanko pet minut pred pričetkom delavnic. Potem namreč ni bilo več časa – vse od iskanja pridevnika, ki se začne na đ, ugotavljanja kaj imamo skupnega ko je pihal veter in kateri samuraj je najglasnejši smo se imeli super. Aktivnosti so jim bile všeč, polovico imen sem si zapomnila, drugo polovico bom zvadila na  naslednjem srečanju, kako biti stroga učiteljica pa se moram še naučiti :). Zdaj vidim, da je bil marsikateri strah odveč in se že veselim naslednjih delavnic!

Urška Ž

bilke1

Izkušnja s skupino otrok, ki so delavnice Travnih bilk obiskovali že lansko leto…

Po več kot pol leta smo bili ponovno skupaj z našimi lanskimi otroki in resnično jih je bilo lepo videti po tako dolgem premoru; pridružil se nam je tudi še en član. Prvo srečanje morda ni bilo takšno, kot sem ga imela v mislih, bilo je polno novih izzivov in primerno začetniškemu vodenju – malce raztreseno in neorganizirano. A kljub vsemu mislim, da smo se vsi nekaj naučili (predvsem jaz) in bomo v prihodnje delali na tem, da bodo delavnice boljše in še bolj zanimive za učence in za nas, prostovoljke :).

Maruša B

PP: Med zemljo in zrakom

2013
12.30

Bilo je zadnje v letu, a hkrati prvo. Potovanje okoli sveta namreč. Na prvem »letošnjem« potopisu, ki se je kot nalašč zgodil dan pred božičem – da, na tisti dan, ko se po navadi vsi vračamo domov. V Slovenija se je namreč vrnila tudi Meta Bobnar. Diplomirana varstvoslovka, ki se je iz mladostne radovednosti in želje po avanturi prijavila na izbor za delo stevardese pri eni najbolj elitnih letalskih družb na svetu – Emiratih. Izmed več stotih prijavljeni ji je uspelo. In kako se tvoje življenje obrne po tem, ko prejmeš klic, da si bil izbran?

No, najprej pride na vrsto selitev. Da, selitev. V Dubaj namreč, kjer imajo Emirati svojo »bazo«. Tam te naselijo v eno izmed triintridesetih stolpnic v mestu, ki so vse namenjene izključno Cabin Crew-ju oz. kabinskemu osebju. Seveda ne gre brez primernega znanja, ki si ga v dveh mesecih pridobiš v zato namenjenem kolidžu. In Voilà – sledi šeste mesecev poizkusnega dela in že si pripravljen, da poletiš okoli sveta, kamor nas je tisti večer zraven vzela tudi Meta. Na obarvanem zemljevidu nam je nazorno pokazala vse države v katerih je že bila, in skoraj zagotovo jih vsi zbrani tisti večer nismo prepotovali toliko skupaj, a ona še vedno pravi »da jih niti ni tako veliko.« Baje bo zopet morala začeti bolj pridno delati, saj pravi, da začetno navdušenje in elan po nekaj mesecih ali letu potihneta in se človek malo poleni. Vendar po moje nikoli preveč, saj je mesečna plača odvisna od ur letenja, kot je razložila Meta. Vendar pa – v osrčju davčne oaze, kjer imaš zagotovljeno stanovanje, urejen prevoz in povrhu še kartico s številnimi ugodnostmi – bi ji lahko kdo zameril? Življenje tam ne more biti tako slabo. Še vreme ti je vedno naklonjeno.

Med drugim nas je seznanila, da med posadko obstajajo bolj in manj priljubljene destinacije. Baje se tistih, kjer »nimaš nič za videt in delat« ter je dnevnica slaba vsi otepajo. Kot Manile na primer. Ker »kaj te maš v Manili za videt?« Med tem ko so Švica&co. med stevardesami in stevardi mnogo bolj priljubljene. Bogate dežele, visoke dnevnice, luksuz na vrhuncu. Logično ne? Povedala nam je, da je med posadko zelo pestro na dolgih poletih – še posebej tistih na katerih prisostvujejo Indijci. Baje med njimi kroži že klasičnim mit o njihovem posebnem vokabulariju prirejenem posebej za polete z Emirati. Face diper, na primer? Svoje vrste »mit« pa kroži tudi o nas, Slovencih. Baje smo še vedno Slovaki. Meta pa, kot pravi, je bila sprva zelo občutljiva na razne zelo očitne namige povezane s čemerkoli slovaškim, a pravi, da je sedaj to ne moti več toliko. Sprijaznila se je, a obenem se še vedno »bori«, da vestno popravi vsaj seznam jezikov, ki ga govori posadka.

Med hektičnim urnikom, ki ga praktično izve za vsak mesec posebej, med drvenjem dobesedno iz enega konca sveta na drugega, včasih tudi v obdobju enega tedna, še vedno uspe najti kakšen prost dan ali dva, da se posveti njej ljubim aktivnostim. Pravi, da je adrenalinski človek in po videnem sledeč se z njo popolnoma strinjam. Plavanje z belim morskim psom pozimi, sredi noči v Južni Afriki ji baje ne povzroča strahu. Prav tako ne polet z zmajem nad Riom de Janeirom. Mogoče to niti ni tako presenetljivo za nekoga, ki se odloči pustiti vse do sedanje življenje, se sesti na letalo in začeti popolnoma novo na drugem koncu sveta. Meta pravi, da je bil kulturni šok velik in, da je trajalo skoraj eno leto, da se je navadila na novi način življenja, katerega pa misli nadaljevati vsaj še eno leto, mogoče dve, potem pa se bo tudi ona poslovila od Emiratov in se ustalila nekje bolj trdno na zemlji, mogoče celo v Sloveniji pravi. Vendar ji je ta že zdaj včasih tuja. Ni ji problem sesti na peturni let pa čeprav le za nekaj dni doma – čas je zadnje čase zanjo dobil nov pomen -, a vedno bolj tuje se ji zdi življenje na sončni strani Alp.

Sama je najbolje ilustrirala dvojo naravo poklica, ki ga opravlja. Čeprav ima vse možnosti, da si v njem zgradi kariero, kajti napredovanja so hitra, je to zagotovo eden najnapornejših poklicev kar se tiče samega pritiska na telo. Kot je sama dobro povedala ne živi več v neki normalnih časovnih okvirih, posamezni dnevi ji ne pomenijo nič. Lažje se orientira s pomočjo datumov. Njeno življenje, sicer res v sončnem Dubaju, v 43. nadstropju čudovite stolpnice, je dobesedno razporejeno med trideset praznih prostorčkov, vsak dan posebej, in še to velikokrat ne po njeni volji. Praktični vsi, je povedala, živijo za štiri, pet dni dopusta, ko si lahko skoraj zastonj privoščijo počitnice skoraj kjerkoli na svetu si zaželijo. Dubaj ni mesto, kjer bi si v prihodnosti rada ustvarila družino, a dokler je še tam, bi rada prepotovala še čim več sveta, da barvno dopolni svoj »niti ne tako poln« zemljevid sveta.

Mislim, da Meta nikogar na predavanju ni pustila praznih rok –, če že zares nismo bili na letalu, je k primernemu vzdušju pripomogel realističen ambient z zvokom motorja tik pred vzletom, postrežba kot na letu in pa seveda Metina zgodba. Vsak od nas lahko presodi ali je vredno kreniti s poti, zaviti malo na jug – pardon, na Arabski polotok – in se preizkusiti v vlogi stevardese.

L.

več slik potopisa, ki to ni bil: Med zemljo in zrakom

Zadnja delavnica, socialne igre. Radi se imamo!

2013
05.31
Skupinska fotografija skoraj vseh prostovoljk in otrok. :)
Preberi celi članek »

Še predzadnjič skupaj: Vladarji sveta

2013
05.26

Na tokratnih delavnicah sem sodelovala s skupino otrok, ki so sestavljali skupino za domače naloge. Po razrešenih matematičnih ugankah so otroci izrazili željo, da bi skupaj iskali besede na posamezno črko in kmalu se je aktivnost razvila v pravo majhno tekmovanje. Otroci so v igri zelo uživali. Igra ne dovoljuje goljufanja tako, da so otroci morali biti zelo izvirni pri iskanju besed. Če besedo prepišeš, zanjo ne dobiš točke. Najlepše pa je, da so pri tem spoznavali nove besede in širili svoje besedišče. Za zaključek našega druženja smo se vsi skupaj zapletli v Gordijski vozel, ki smo ga potem s skupnimi močmi uspešno razvozlali v krog miru in postali vladarji sveta.

Prostovoljka Pija

Na delavnico sem prihitela ravno, ko so vsi v skupini zavzeto iskali besede na določeno črko. Ta igra jim je zares všeč. Pa ne samo njim…tudi me prostovoljke smo nad njo navdušene.  Sledil je odmor in osvežitev s pitjem vode. Po odmoru so se skupini zamenjali in nadaljevali smo z delom. Dve deklici sta imeli za domačo nalogo matematiko. Nobena nad tem ni bila navdušena. Izpostavila pa bi rada naslednje: Naloge sta se lotili vsaka zase. Ko pa je ena opazila, da drugi ne gre, ji je sama ponudila pomoč in jo povabila zraven, da bi nalogo rešili skupaj. S tem si je tudi na koncu prislužila zvezdico. V drugem delu našega druženja smo se šli igro Gordijski vozel in jo tudi uspešno izpeljali. Na koncu pa smo za zadnje druženje dale učencem možnost, da si izberejo igre, ki so jim bile še posebej všeč in bi jih radi ponovno igrali.

Prostovoljka Metka

PP: Indija

2013
05.20

Indija. O njej smo slišali že dosti, vendar ne na način kot jo je predstavil Tilen, z vidika ornitologa, ki je svojo poklicno deformacijo kar dobro skrival, saj je moral svoj potopis prilagoditi kritičnosti projektu Pekarna Potopisi. :)

Že pri prvem diapozitivu nas je pritegnil z besedami: »Motoristov dnevnik nekoliko drugače… in drugje!« Popeljal nas je na nepozabno doživetje in ob njegovi predstavitvi, sem se večkrat počutila, da sem tam z njim, na motorju… izogibanje lukenj na cesti, prah v ustih, jutranja rosa na očalih in poledeneli prsti.

S prijateljem sta v približno dveh mesecih prepotovala dobršni del Indije. Njegov način predstavitve je bil zelo humorističen in vse skozi je imel našo pozornost, množica mu je jedla iz roke in požirala njegove besede ter izkušnje.

V sklopu Pekarna Potopisov smo se tokrat že drugič dotaknili Indijske podceline in prav zanimivo bilo spremljati, kako popotniki, ki obiščejo Indijo, različno doživljajo njeno prvinskost in sprejmejo njene ljudi. Tilen jo je nedvomno zadel v bistvo.

Do naslednjič…

Besedilo: Ines Kavgić

Fotografija: Kaja Fiedler

 

več fotografij

galerija na Infopekini spletni strani 

 

 

Travne bilke imajo talent

2013
05.13

Verjetno vsi veste, da je ob nedeljah zvečer na sporedu po televiziji tekmovanje Slovenija ima talent. To tekmovanje je izredno privlačno tudi za otroke. In tako so prejšnji teden naši otroci izrazili željo, da bi se preizkusili v podobnem tekmovanju. Učiteljice smo se strinjale in jim ta teden željo tudi izpolnile…

Najprej pa smo se lotili domače naloge in barvanja mandal (nadaljevali so delo prejšnjega tedna). Tistim, ki se to ni zdelo zanimivo, pa so hiteli iskati besede na določeno črko abecede. Preseneti te, koliko besed se lahko najde na eno samo črko.

Po končanem delu smo imeli odmor. Spili smo malo vode in prostor pripravili za obljubljeno tekmovanje. Otroci so že komaj čakali, da se začne.

Seveda smo tekmovanje preimenovali v Travne bilke imajo talent. In tako se je začelo. Imeli smo dve voditeljici, ki sta povezovali posamezne nastope in tudi spodbujali nastopajoče. Prikazanih je bilo veliko raznolikih talentov. In sicer smo peli, igrali, plesali in še kaj bi se našlo. Veliko smo se smejali in navijali drug za drugega. Premagovali smo tremo in rasli, se opogumljali in se nagrajevali z aplavzi. Bilo je veselo in sproščeno. Otroci so pokazali, da lahko izredno dobro sodelujejo med sabo, saj smo imeli tudi veliko prikazanih točk, kjer je sodelovalo več otrok.

Na koncu pa nismo izbirali zmagovalca, saj smo bili zmagovalci kar vsi. Otroci so se tega razveselili in z veseljem polizali dobljeni bombon. Posladkale pa smo se tudi učiteljice.

Vsekakor smo dokazali, da imajo Travne bilke talent in da ima talent tudi čisto vsak izmed nas. Le odkriti ga je treba.

Čisto na koncu, ko smo razred že pospravili, pa smo podelili še tri zvezdice za tri otroke, ki so se izkazali v pripravljenosti sodelovanja, poslušanja navodil in pomoči drugim. Razšli smo se v veselem in nasmejanem vzdušju ter v pričakovanju naslednjega ponedeljka.

 

Avtorica prispevka: Metka

Ponovno snidenje, mandale in želje

2013
05.07

Po dolgem času sem se končno spet pridružila delavnici na O.Š. Franceta Prešerna in bila zelo vesela, da otroke spet vidim. Tokrat je bilo otrok malo, tako da prostovoljk ni primanjkovalo. Na začetku smo se šli zabavne igre in se tudi telesno razgibali. Kasneje smo se- kot vedno- razdelili v dve skupini. Domačih nalog tokrat-na veselje otrok- ni bilo, ali pa jih je bilo zelo malo. Tako so se v tej skupini otroci lahko posvetili prijetnejšim dejavnostim. Nekaj se jih je odločalo za iskanje razlik med dvema slikama, večina (oz. na koncu kar vsi) pa se je odločila za barvanje mandal in si ob tem zaželela, da bi se uresničile njihove želje, o katerih so se pogovarjali v drugi skupini. Tam so tokrat namreč obravnavali lastne sanje- kaj želijo postati, česa si želijo… Želje so, kot otroci, zelo različne: Nekdo bi rad prebival v živalskem vrtu, drug bi rad postal uspešen nogometaš ali astronavt, spet tretji si želi, da bi izumil časovni stroj. Zraven umirjene glasbe v ozadju in tišine, ki se je naselila v razred, se je ustvarilo prav posebno, pomirjajoče, čarobno vzdušje.

Kdo ve, morda jim bodo mandale v prihodnosti res uresničile želje.

Poudarim lahko tudi, da so otroci postali bolj povezani… brez večjih težav se nekateri, ki se prej niso hoteli, sedaj primejo za roke.

Kot vedno, je bilo na začetku in na koncu spet kar veliko umirjanja. So pa nekateri pokazali tudi, da znajo medsebojni konflikt lepo rešiti s pomočjo prostovoljk.

 

Do naslednjič,

Nina Piberčnik